vi pevci “vodopivci” od domačih vasi in Ljubljane ponesli v širni svet. Ni potrebe, da tu naštevamo bogato bero Vodopivčevih daljših ali krajših glasbenih oziroma pevskih del skozi polstoletno ustvarjanje, saj je kar primerno obdelan v tako strokovnih razpravah in diplomskih nalogah kot tudi v esejističnih ali spominskih člankih in razpravah. Sicer pa njegove “viže” blagozvočno odmevajo povsod, kjer so Slovenci, in ne le na cerkvenih korih in revijah Primorska poje. Na ožjem Goriškem živi še precej naših ljudi, ki so osebno poznali Vinka Vodopivca, tega simpatičnega dobrodušnega gospoda, človeka širokega srca, ljudskega duhovnika in mojstra cerkvenega in svetnega petja za potrebe cele dežele, ki se je v času med vojnama upirala raznarodovanju. Vendar pa mineva že 56 let, ko je 29. julija 1952 ob petju slavčkov in škržadov v vipavski bolnišnici izdihnil ta naš priljubljeni ljudski skladatelj. Preden zaključim ta skromni spominski zapis, želim še enkrat sporočiti vsem, ki jim je pri srcu Vinko Vodopivec kot skladatelj in človek, da se bo, kot rečeno, Glasbena šola Vinka Vodopivca v Ajdovščini ob svojem lastnem jubileju 6. februarja 2008 spomnila svojega vzornika in “zaščitnika” s krajšim simpozijem in koncertom Primorskega akademskega zbora, ki že 53 let nosi njegovo ime. In prav za konec: Dokler bo na tem našem planetu še stal slovenski narod s svojo živo kulturo, bo v njej blestelo ime dobrega in sproščenega človeka, skladatelja, duhovnika in narodnjaka Vinka Vodopivca. Tomaž Pavšič