Januarja letos je zoološko društvo objavilo še vest, da za 85 odstotkov ogroženih dvoživk ne prejemajo skoraj nikakršnih donacij. Zato so objavili izbor desetih kuščarjev in žab (med deseterico se je uspelo uvrstiti tudi človeški ribici, ki jo Britanci opisujejo kot »slepo žival s prosojno kožo, ki živi v podzemlju in tudi do deset let zdrži brez hrane«, obiskovalci pa si jo lahko ogledajo na fotografijah Arneja Hodaliča), za katere ljudje lahko kaj prispevajo. Tako želijo doseči preobrat v razmišljanju. »Največ pozornosti in prispevkov so bile tradicionalno deležne tiste živalske vrste, ki se nam zdijo najljubkejše, denimo, pande, sloni in gorile. Zato je tudi laže skrbeti za njihovo ohranitev,« razlaga dr. Jonathan Baillie iz londonskega zoološkega društva. Pravzaprav je vse odvisno od zornega kota in estetskih standardov, ki se lahko čez noč spremenijo: ob čemer se nekdo razneži, se drugi skremži od gnusa. Najučinkoviteje lepotne kanone spreminjajo filmi, dober primer je Shrek , kjer nastopa bitje, ki v ljudeh sprva zbuja gnus, potem pa ga vzljubijo. Londonski naravovarstveniki si želijo doseči enako: da bi doslej zapostavljene živalske vrste vzljubili prav zaradi njihovih posebnosti.