Kosovelov začetni verz »Gnoj je zlato« je osnovan na podlagi knjižice »Gnoj je zlato« (žepni format z mehkimi platnicami in 16 stranmi) agronoma A. Jamnika, knjižica pa vsebuje koristne nasvete za poljedelce. Označimo jo lahko kot besedilo higieničarja, obsedenega z vprašanjem dreka in njegove koristnosti. »Spomnite se, pravi Bentham, da ne opravljamo ali da vsaj ne bi smeli opravljati potrebe brez vsake koristi. To bi se moralo uporabiti kot gnoj« (Laporte 2004, 131). Jeremy Bentham, filozof, pravnik in reformist, nam je najbolj znan kot utemeljitelj utilitarizma, zaradi oblikovanja t. i. panoptikuma in nezanemarljivega vpliva na filozofe (John Stuart Mill) in politike (Roberta Owena – začetnika socializma). Bentham je bil seveda še eden izmed higieničarjev, ki so bili obsedeni v vprašanjem dreka in so se o njem spraševali v svojih pripovedih, spominih, poročilih, pismih in esejih. Higieničarji so sebe »doživljali kot pionirje novega reda, hrabre junake, ki so morali kljubovati nenaklonjenosti javnega mnenja ali zakonitih oblasti, obenem pa tudi grožnji sramote, ki bi se lahko prijela njihovega imena« (Laporte 2004, 135). Bolj ko je logika kapitalizma pridobivala na razsežnosti, bolj je ideja higieničarjev rasla in privedla do edikta iz leta 1539, v katerem je francoski kralj Franc prepovedal odmetavanje dreka na pariške ulice in to prakso nadomestil z transportiranjem iztrebkov na podeželje, kjer se drek kopiči, pretvarja, in »če je lastnost tistega, kar je izvrženo, da se vrne, moramo slediti poti tistega, kar je bilo izključeno in povzroči, da se na isto mesto vrne nekaj, kar se je iz njega rodilo, a se obenem ločuje: kar je izključeno iz produkcije, odpade, se, potem ko se preobrne, neizogibno vrne v proces kroženja, v katerem po končani pretvorbi nastopa kot nekvarljivo« (Laporte 2004, 24). Ustvarjen je bil popoln sistem pretvarjanja dreka, tako rekoč od-drekanja dreka, katerega lastnost pa je bila kreacija novega sistema politične nadvlade. Laporte pravi, da se tako rodi zaklad, zaklad jezika, kralja, države (Laporte 2004, 24). Mar se ne vzpostavljajo vse avtoritete ravno na tej relaciji; relaciji gnusnost dreka – očiščenje – korist? Mar se ne umešča oblast/ gospodar vedno na mesto tistega, ki je zmožen očiščevanja, tako da lahko nato govorimo o »koristi oblasti/gospodarja«, zakladu jezika, kralja, države? Krščanstvo pozna Boga, ki je dober in ki ne izloča, je torej čist, nebeško čist. Podobno nam pravi Valentin, veliki mojster Gnose (v Kundera 2006, 240): Jezus je »jedel in pil, ni pa izločal«. Nebesa so torej kot prostor očiščenja in očiščenosti, kraj, kjer »so telesa statična in stanovitna, da lahko ubežijo gnusu« (Miller 2006, 166). Gnus nam vzbuja golo življenje – gnus zavrača »juho življenja, prekipevajočo, kalno, blatno, mrzlo ali pa mlačno« (Miller 2006, 166). Odsotnost oporne točke, točke zatekanja, nenehen tek in vračanje, vsako kulturo bolj ali manj bega. Kultura tako potrebuje razne elemente, ki bodo to konfuznost dogajanja uredili, ustvarili predstavo o usmerjenosti; medicina, arhitektura, politična teorija, psihologija postavljajo stvari v red in ohranjajo »kategorično soglasje z bivanjem«. Estetski ideal slednjega je »le svet, iz katerega je drek izobčen in v katerem se vsi vedejo, kot da bi drek sploh ne obstajal« (Kundera 2006, 241). Postane jasno, da je »kategorično soglasje z bivanjem« sinonim za ideologijo; ideologijo, v kateri gospodar svojo moč črpa iz dreka in moči pretvarjanja tega. Pierre Legendre, francoski zgodovinar in psihoanalitik, je za državo oziroma patriotrsko birokracijo pokazal, da »utrjuje svojo oblast na mitologiji, v kateri je država najvišji porok tako absolutne oblasti kot deviške čistosti, pri čemer se ta vpisuje kot antiteza umazanemu denarju (Legendre v Laporte 2004, 49). Tako se predstavlja kot očiščujoč mediator med različnimi družbenimi skupinami, neodvisna in čista, ki išče konsenz med različnimi interesi in tako zagotavlja red in družbeno čistočo – čista in očiščevalna. Država je utemeljena na nekakšni pravljici, ki so jo producirali buržoazni ideologi naravnega prava (in se ji je od takratnih pomembnih mislecev izogne le Machiavelli, ki prizna zgodbo zatiranja s strani Vladarja) in se »pričenja z naravnim stanjem (l'Etat de nature), nadaljuje z vojnim stanjem (l'Etat de guerre), da bi se nato umirila z družbeno pogodbo, skozi katero se porodi Država in pozitivno pravo« (Althusser 1991). Zgodba o Državi tako kot zgodba o Bogu prehaja