Da bi imel kdo senco, je razlagal, sploh ne potrebuje svetlobe. No, seveda jo, zaradi svetlobe duše se projicira senca duše. In senca duše obstaja že v varnem zavetju maternice! Med užitkom spočetja, ko se človekovo življenje zaradi naslade podaljša, že tudi človek sam za malenkost postane del preteklosti. Ko postane člen v neskončni verigi, ki skrbi sama zase, nova duša že meče senco. Že razumem, je zakričal, zakaj imenujejo onostranstvo dežela senc! In če je preteklost tukaj stalno z nami, je jasno, da imamo sence. Moj otrok, se je navduševal, je že ob rojstvu oddal svoj glas: spoštuje preteklost svojih očetov!