Pred leti, ko se je Dane Zajc udeležil Sarajevskih dnevov poezije, sva dolgo sedela v gostilni hotela Evropa. Pozno ponoči sva se poslovila in Dane je odšel v hotelsko sobo. Zjutraj mi je ob kavi pripovedoval, da se je takoj spravil v posteljo. Preden je zaprl oči, je na drugi strani stene slišal zvok pisalnega stroja. Glavo si je pokril z blazino in na vse načine poskušal zaspati, toda zaman. Po dolgem premetavanju je vstal, se oprhal, oblekel in, ker je bila ura že skoraj osem, šel ven. V tistem trenutku so se odprla vrata sosednje sobe. Na hodnik je stopil Oskar Davičo. Dane ga je vprašal, kaj dela tako zgodaj. Oskar mu je povedal, da vsak dan vstane ob petih in začne pisati pesmi. Znano pa je, da Dane piše povsem drugače in da v letu dni napiše le nekaj pesmi. Res je, da je Oskar napisal veliko več, toda veličine pesnika ne določa količina, temveč doseženi pesniški vrhovi. Bralca ne zanima, kako je pesnik pisal, temveč, ali je dobro napisal. Ne za eno ne za drugo ni receptov, ni pravil.