Je, do neke mere, čeprav igralca ne naredi, ga samo usmerja; talenta ali "božje iskrice" mu ne more dati. Res pa je, da mora imeti igralec visoko izobrazbo. Če nima ničesar v glavi, ne more ničesar narediti. Čeprav nekateri trdijo, da igralcu inteligenca škoduje, češ da duši njegovo pristnost. Po mojem okusu bi bilo najlepše, če bi igralci študirali humanistične predmete na fakulteti, vzporedno bi v gledališču sodelovali pri predstavah, vodili in usmerjali pa bi jih starejši mentorji. Tako bi si lahko študenti izbrali profesorja po svojem nagnjenju in profesorji na enak način študente, pa bi se vsi dobro ujeli. Na "uradni" akademiji pa študente pri sprejemnem izpitu izglasujejo vsi profesorji, zato se dogaja, da pridejo k profesorju, s katerim morda ne morejo vzpostaviti pravega odnosa, kar je včasih lahko kruto. V gledališču vesoljne pravičnosti in objektivnosti žal ni in je ne more biti. Zato sem pač sanjaril o nekem idealnem sistemu šolanja, ki najbrž sploh ni uresničljiv.