Jean-Jacques Annaud očitno premore neomejene količine potrpljenja. Leta 1989 je posnel Medveda - točno, film, v katerem so glavne vloge igrali medvedi. Uporabljal ni nobenih specialnih efektov, pa tudi kakih ljudi ni tlačil v medvedje kostume - vloge medvedov je zaupal medvedom. Kakšno logistično moro je to predstavljalo zanj, za njegovo ekipo in njegove financerje, si lahko le mislite. Toda hej, digitalni efekti so bili tedaj šele v povojih. Zdaj so se digitalni efekti seveda tako razvili, da je lažje posneti film z medvedi, ki govorijo angleško, kot pa film z igralci, ki govorijo aramejsko, toda Brata na veliko presenečenje vseh nista digitalna. Annaud se je namreč po petnajstih letih spet vrnil k živim živalim - tokrat k tigroma, Kumalu in Sanghi, mladičema pravzaprav, potencialnima kraljema kamboške džungle, na katera v dvajsetih letih nabaše pohlepni, arogantni beli lovec (Guy Pearce), sicer kolonialistični plenilec grobov in svetišč, ki bi se lahko priklatil tudi iz Malrauxove Kraljevske poti, oh, ali pa, bolj verjetno, iz kake avanture mladega Indiane Jonesa. Tigra loči - en pristane v cirkusu, drugi pa pri tajskem princu, ki ga prelevi v gladiatorsko pošast, tako da je le še vprašanje časa je, kdaj se bosta udarila v areni. Jasno, Aristotel bi stavil, da se bosta na koncu vendarle prepoznala - tako kot Orest in Ifigenija. Naravovarstveno sporočilo (tigri so ogroženi, treba jih je rešiti) se prepleta z antiglobalističnim (globalizacija ljudi animalizira) in antihumanističnim (tigri so bolj človeški od ljudi, ker ne ubijajo za šport), sam film pa še enkrat potrdi, da je trik filma - kateregakoli filma - predvsem v montaži: vprašanje je, kaj tigra mislita, da počneta, toda akcije ljudi in njune reakcije so zmontirane tako, da se zdi, da mislita.