Enako velja za igralce, ki so se predstavili v prvi epizodi. Pred mano se je odvijalo tekmovanje, kdo bo bolj afektiran v podajanju karakterjev. Kdo se bo bolj približal scenam, ki so jih že tako neuspešno povzemale propadle nadaljevanke Daleč je smrt, Vrtičkarji, Hiša na levi strani ceste, če omenim le najbolj izpostavljene. In v tej plejadi neuspešnih scen je zagotovo vrh slovenskega dramaturškega loka dosežen v kuhinji. Oče čita za mizo časopis, mati za mizo štrika in hčerka blefira, da bere knjigo. V zraku je napetost. Oče ima nekaj za bregom. Zdaj zdaj bo eksplodiral. Kamera samo čaka, da se bodo ponižani uprli prevzetnim gospodarjem. Ostaja pri čakanju. Seveda, saj je to šele uvod. Saj ne poznamo niti vseh likov. Na srečo se odprejo vrata in v prostor pride še sin. Odrešitev. Ta vedno pride z vrati. Pravo remek delo slovenskih režiserjev. Iztok Farič je prepričan, da smo vsi tako butasti, da ne bomo razumeli, da je nekdo že v prostoru oziroma da se kar pojavi. Brez vrat bi bil to nateg. In vrata so se v prvi nadaljevanki odprla ali zaprla natanko dvaindvajsetkrat. Vrata so na stežaj odprli kreatorji nedeljskega popoldneva na TVS. Tistega lepega popoldneva je marela, pod katero se skriva 16 rubrik. Lepo celo zlistane v programu, tako, da mi ni več potrebno ždeti pred ekranom več kot štiri ure, če hočem videti le Saša Hribarja na primer. Ker ne vidim pač nobenega razloga, da bi zijal v Anjo Tomažin in Luko Bizovičarja, ki me lahko prepričata le s svojima brezhibnima podobama. Nikakor pa ne z govorjenjem. Še manj z vodenjem pogovorov.