Namestnik nekdanjega direktorja Peter Petkovšek nenavadni nakup pojasnjuje s tem, da so knjigoveznico želeli posodobiti že prej, a jim je račune prekrižala vojna. Nujno je bilo posodobiti tudi časopisni strojni park; nakup novega rotacijskega stroja pa je narekovalo tudi poslovno sodelovanje s časopisno hišo Dnevnik. Dnevnik si je za nakup nove sodobnejše rotacije že nekaj časa prizadeval, saj so že vsi drugi slovenski dnevniki prešli na barvni tisk, barve pa so zahtevali tudi oglaševalci. A je vodstvo tiskarne z nakupom odlašalo - podjetje je bilo namreč obremenjeno s plačevanjem anuitet predhodne knjižne posodobitve, ko pa se je avgusta 1994 za nakup le odločilo, pri izbiri stroja ni upoštevalo želja in potreb časopisne hiše. K temu ga je namreč zavezovala pogodba o dolgoročnem poslovno-tehničnem sodelovanju s to časopisno hišo - tedaj že edinem fiksnem in dolgoročnem poslu za tiskarno. Ne le, da je bil stroj kupljen vsaj z enoletno zamudo, izkazalo se je tudi, da je povsem neustrezen in da niti v garancijski dobi ni "iztisnil" iz sebe kakovosti, kakršno danes narekuje trg. Dnevnik je bil tako zadnji slovenski dnevnik, ki je prešel na barvni tisk. Nekdanji namestnik direktorja Peter Petkovšek zanika, da bi bil stroj neustrezen: "Nakup smo zasnovali na podlagi finančnih zmožnosti. Trdim pa, da je vse, kar je tiskarna kupila za časa stare vodstvene ekipe, prvovrstno. Če ne bi bilo, strojev in ostalega premoženja ne bi mogli prodati že dva meseca po stečaju."