Seveda pa je vsakomur, ki malo bolje pozna odnose znotraj celjske bolnišnice, povsem jasno, da se je liberalno usmerjeni direktor hotel že zdaj otresti drugega tekmeca za bolnišnični prestol, strokovnega vodjo zavoda in po prepričanju krščanskega demokrata. To je seveda povsem sprejemljivo in razumljivo v boju za bolnišnično oblast. Koliko je bila zamenjava predstojnikov ortopedskega in kirurškega oddelka kar čez noč zakonita - o njej namreč močno dvomi strokovni vodja bolnišnice - pa bo moral povedati kdo drug. Kot se bodo morala sčasoma pojasniti tudi natolcevanja, češ kako nizkotna in daj-damovska je borba za oblast tudi med tako idealiziranimi ljudmi, kot so zdravniki. Zlobni jeziki namreč trdijo, da se je dan pred ponovnim ustoličenjem obeh predstojnikov vrnil direktor bolnišnice s poti v tujini, na katero se je odpravil prav z obema zdravnikoma, bodočima predstojnikoma, in na katero jih je odpeljal celjski poslovnež, ki uvaža medicinske pripomočke. Daj-dam v tej (namišljeni?) zgodbi naj bi bilo to, da v bolnišnici doslej niso uporabljali pripomočka, ki bi ga poslovnež želel uvažati, ker je to iz čisto strokovnih razlogov preprečeval dozdajšnji predstojnik oddelka. Zdaj pa da bo bolnišnica pripomoček kupovala. In kaj bo imel od vsega skupaj direktor bolnišnice? Glasove zadovoljnih zdravnikov in podporo celjskega občinskega vrha, saj naj bi bil poslovnež prijatelj enega čelnih občinskih mož, ne ne celo samega župana. Če zanemarimo take zgodbe, ki z natolcevanji, brez konkretnih dokazov in brez imen ljudi slikajo najgršo in prikrito plat borbe za oblast ter se vrnemo k odkriti tekmi za bolnišnični prestol, moramo jasno zapisati, da je zdajšnji bolnišnični direktor prvo rundo v boju zagotovo dobil. Njegov tihi tekmec, strokovni vodja bolnišnice, je namreč javno dejal, da se boja za oblast v zavodu ne bo šel in da se je tudi ni nameraval udeleževati. Seveda mu tega ne gre čisto verjeti. Bolj verjetno je namreč, da je njegova odločitev rezultat realne ocene, da zaradi zamenjav v vrstah predstojnikov oddelkov in nasploh spremenjenem razmerju moči za najvišjo funkcijo v bolnišnici nima nobenih stvarnih možnosti. Glede na dejstvo, da se kot zdravnik specialist dodatno izobražuje za menežerja, ne pa v svoji stroki, pa so njegove direktorske ambicije, čeprav jih želi zanikati, vseeno povsem razkrite.