V nasprotju z večinskim se proporcionalni volilni sistem ne pretvarja, da je skregan s strankami. V njegovem idealnem primeru bi bila vsa dežela en sam volilni okraj, volilci pa bi izbirali le med strankarskimi listami, pri čemer bi stranke z določitvijo vrstnega reda oseb na listah same določile, kateri od njihovih ljubljencev ima prednost pri zasedanju osvojenih sedežev. V parlament bi v skladu z deleži dobljenih glasov prišle vse nastopajoče stranke, razen tistih, ki ne bi dobile glasov niti za en sam samcat sedež. Sodobni proporcionalni sistemi se trudijo odpraviti načelno brezosebnost idealnega sistema, ki volilcem pušča le izbiro med celotnimi strankami, ne glede na priljubljenost njihovih petelinov. Nemški model, ki velja za najlepši primerek proporcionalnega sistema, je ta problem že popolnoma odpravil (z delnim voljenjem po okrajih in delnim voljenjem strankarskih list, pri čemer pa je končna delitev sedežev proporcionalna). Znameniti problem proporcionalnega sistema, ki ostaja nerešen, pa je ravno v praviloma večjem številu parlamentarnih strank, kar otežuje vladanje in stranke pogosto sili v zapletene in nestabilne koalicije. Parlamentarni prag, ki izloča najmanjše stranke, problem samo omili, ne pa odpravlja. Skratka, ni nujno, da bo večinski sistem prinesel bolj stabilno vladanje od proporcionalnega sistema, je pa to bolj verjetno od nasprotnega primera.