Vojna iz Čečenije in Dagestana se seli v velika urbana mesta, so rekli Rusi. No, ko je 19. aprila 1995 silovita eksplozija raztrgala zvezno poslopje "Alfred P. Murrah" v Oklahoma Cityju, so Američani rekli: če se taka stvar lahko zgodi v ruralni Oklahomi, potem se lahko kjerkoli v Ameriki, še posebej v največjih in najbolj urbanih mestih. Jasno, tudi bombni atentat v Oklahomi je povzročil maso strahu, overdose paranoje in histerije, tako rekoč obsedno stanje in kaos. Za sabo je pustil 168 mrtvih. In orjaški krater. Tudi tu je bil eksploziv skrit na tovornjaku. Tudi tu je poslopje imelo 9 nadstropij. In seveda, tudi tu je pekel nadstropja dobesedno požrl. Razlika je bila le v tem, da tu poslopja niso minirali ponoči, ampak podnevi. Jasno, zakaj - ker je šlo za zvezno stavbo, v kateri je največ ljudi podnevi, v času uradnih ur. Neka druga razlika je bila bolj pomembna: ameriški bombni atentat je bil osamljen, teroristi so detonirali eno bombo in se potem do nadaljnjega potuhnili, medtem ko je bil bombni atentat v Volgodonsku le en v dolgi seriji. Nekaj čisto drugega potemtakem. Teroristi običajno detonirajo kak peklenski stroj, da bi pokazali, česa so sposobni. Reči hočejo: pazite, to ni hec, mislimo resno! Pripravljeni smo iti do konca! Toda tu se potem zgodba običajno tudi konča. Novega udarca ni. Svet spet ujame ritem. Stvari se normalizirajo. Kmalu je spet vse pod kontrolo. Kot da se ni nič zgodilo. O teroristih, ki so pripravljeni iti do konca, ni več ne duha ne sluha. Njihovo sporočilo pogoltne veter. In v takih situacijah se vedno vprašamo: kaj bi se zgodilo, če bi šli res do konca? Kako bi bilo in kako bi reagiral svet, zlasti neposredno prizadeti svet, če bi teroristi izkoristili svoj potencial in lansirali dolgo serijo masivnih bombnih atentatov? Kako bi zgledalo, če bi vsak dan sprožili eno eksplozijo? Vsakič drugje, toda redno in brez predaha? Bi to spremenilo svet? Bi to spodneslo režim, oblast? Poglejte Rusijo, kjer se je to skoraj zgodilo. Ne, ni presenetljivo, da teroristi minirajo obljudena, stanovanjska poslopja, ampak je presenetljivo, da tega ne počnejo serijsko, industrijsko, kar bi glede na njihovo prislovično stoičnost in brezčutnost povsem upravičeno pričakovali. Če človek nima slabe vesti, ker je vrgel v zrak stavbo s 100 ljudmi, bi bilo namreč povsem nesmiselno pričakovati, da bi imel slabo vest, če bi v zrak vrgel 100 takih stavb zapored. Itak jim je vseeno, ne. In seveda, verjetnost, da jih bodo dobili, je neznatna. Zakaj bi se potemtakem ustavljali?