Za hip sem pomislila. Na vabilu je pisalo, da lahko s seboj pripeljem spremljevalno osebo, toda nisem bila niti še popolnoma prepričana o tem, da bom sploh šla. Čeprav je bilo Milino navdušenje prav nalezljivo. »Seveda moraš iti! Jaz pa bom šla s tabo.« Mila ni dopuščala nobenih izgovorov. »Saj vendar sploh ne vem, ali mi bodo starši dovolili,« sem še pristavila, a Mila je ostala neizprosna. »Bodo že morali!« »Če izhajava iz tega, da mi bodo dovolili,« sem počasi tudi sama začela razmišljati v tej smeri, »misliš, da bi potem tudi Hana rada šla zraven?« »Gotovo!« Pa sem bila v kaši. Toda problem se je potem rešil sam od sebe. Ko sem poklicala Hano in ji povedala za vabilo, je bila sicer čisto iz sebe od navdušenja, a je takoj rekla, da ne bi šla zraven, ko sem ji povedala, kateri datum bi to bil. Šele pozneje sem izvedela, da je bil to prav konec tedna, ko je smel Branko prespati pri njej. Samo po sebi se razume, da Hani takrat ni bilo do tega, da bi se vozila v Düsseldorf na lepotičenje. Tako se je vse uredilo kar samo od sebe, vsaj kar zadeva prijateljici. Vendar pa sem si morala izprositi še dovoljenje svojih staršev. To pa ni bilo niti najmanj lahko. Kakor sem ju poznala, sta bila proti temu, da bi sama ali samo s prijateljico odšla v tuje velemesto. Drugič pa jima tudi namen tega potovanja ni bil niti najmanj všeč. Njuna hčerka se nikakor ni smela lišpati kot tiste puhloglave