Bil sem že priča obredu sredi previsne stene v Ospu, ko sta si »pajka« v steni izmenjala prstana in poljub, nas spodaj pa je vse po vrsti bolel vrat od buljenja navzgor. Bil sem tudi v strojnici Rudnika Zagorje, kjer edino nevesta ni bila v umazanih rudarskih oblačilih, o tem, kakšna pa je bila njena bela obleka, si vam pa tudi ni treba beliti glave. Ven smo prišli prepoteni in občutka umazanosti se nismo otresli niti na zabavi – pomislil sem, da bo takšen tudi njun zakon. Spomnim se tudi poroke pod vodo v Piranskem zalivu in vrste improvizacij, ki so botrovale uspešni izpeljavi projekta, večini gostov pa je manjkal obred, ker so s kopnega vsi videli zgolj naše plavanje in si zato do konca zabave sploh niso uspeli dopovedati, da so na poroki in ne na beach partyju. Zakonski skok v globino je dobesedno vzel par, ki se je med prvim poljubom po izmenjavi prstanov, vrgel s solkanskega mostu. Lahko rečem, da je ob njuni zaobljubi vsem zastal dih. Med bolj bizarnimi obredi je bil zagotovo tudi tisti na vrhu Trboveljskega dimnika, ki je bil za kakšno uro tudi preložen, ker smo vsi svatje mrzlično iskali pričo, ki se ne bi bala višine, ker ja – nekaterim se od višine zvrti. Ni se pa zvrtelo trem parom, ki so si usodni "da" dahnili nad Lescami, na svežem gorenjskem zraku, padajoč proti tlem in zanašajoč se na brezhibnost padal.