Tvoj hrbet, ta ni prenesel cerkvenih klopi, tako da sem te enkrat samkrat videl klečati, bilo je pri pogrebni maši za strica Ernesta. Obrisa tvojega izmučenega telesa ne morem pozabiti, nekaj ima opraviti z Dantejem in vicami, ki sem si jih vedno predstavljal kot plapolajoče morje ponižanja, kajti kaj je slabšega kot ponižanje, najsilovitejša bolečina je v primerjavi s tem nič. In tako ni nikoli prišlo do tega, da bi se pogovarjala o teh stvareh. Mislim, da sem besedo Deus slišal od tebe samo v obrabljenih frazah, nikoli zares, nikoli tako, da bi iz nje spregovorila vera. In vendar nisi naredil nič zoper nem vtis, da v sebi ne nosiš samo posvetnih zakonikov, marveč tudi cerkvene, iz katerih je izšla inkvizicija. Tarrafal, oče, TARRAFAL!