»Ne,« je zamrmralo nekaj glasov. Maja je bila tiho. Seveda je to rešitev, si je mislila. Rešitev iz pekla in brezna depresij, ki so jo mučile že nekaj let. A tega ni rekla naglas. Vedela je, da bi jo potem zadržali za najmanj dva meseca. Tega pa ni hotela. Želela si je čimprej ven, pa čeprav se je bala problemov, ki so jo čakali zunaj. Stanovanje, služba … zdaj ni hotela razmišljati o tem, pa si ni mogla pomagati. V kadilnici je bila sama. Spet je gledala na parkirišče in opazovala ljudi, ki so hodili na obisk k svojcem in prijateljem. Oni so normalni. Imajo svoje probleme, ampak jih znajo reševati. Ali pa so samo drugačni. Morda je kdo med njimi tudi že bil tukaj. Na čelu nikomur ne piše. Zadnje čase to ni nič takega, vsaj za normalne ljudi ne. Čeprav včasih ljudje nezavedno kar otrpnejo, ko jim poveš, da si bil v Polju. Maja je o tem raje molčala. V službi niso nič vedeli o tem in Maja si je želela, da tako tudi ostane. V teh časih ni lahko s službami. Posebej še, če nimaš dokončane šole in večino časa preživiš v depresijah in na bolniški. Tudi z denarjem je šlo na tesno. Če ne bi bilo Andreja … poznala ga je že celo večnost. Povedala sta si skoraj vse in imela sta se zelo rada. A iskrica med njima ni nikoli preskočila in sta raje ostala prijatelja. Tu in tam si je želela, da bi se lahko zaljubila v Andreja, nekaj časa je bila vanj tudi v resnici zaljubljena. A ko je videla, da je še vedno zaljubljen v svojo bivšo punco, se je umaknila nazaj v svojo lupino. Bila sta dobra prijatelja, cimra. Andrejeva rama je bila tista, na kateri se je v zadnjih dveh letih največkrat zjokala. In on je bil tisti, ki ji je pomagal najti inštalaterja, ji prinesel pizzo ali pa žulil pivo z njo pozno v noč.