Prve demokratične večstrankarske volitve v Sloveniji po več kot pol stoletja so bile aprila 1990. Na njih je zmagal Demos (Demokratična opozicija Slovenije), koalicija novih opozicijskih strank, ustanovljenih v letih 1988 do 1990, ki je dobila premoč v skupščini in za mandatarja vlade postavila krščanskega demokrata Lojzeta Peterleta. Nekdanja Zveza komunistov Slovenije, ki se je odpovedala komunističnemu imenu, je odšla v opozicijo, njen reformistični predsednik Milan Kučan pa je bil izvoljen za predsednika države. V opoziciji je ostala še nekdanja mladinska socialistična organizacija, ki je v osemdesetih letih najbolj razburkala politične vode. Kasneje se je združila z nekaterimi manjšimi strankami v Liberalno demokracijo in v devetdesetih postala najmočnejša stranka v Sloveniji. Ob vse večji nezmožnosti doseči v Jugoslaviji kakršenkoli dogovor si je Demos za cilj zastavil osamosvojitev Slovenije, pri tem pa ga je v skupščini podpirala tudi opozicija. Sklicujoč se na pravico naroda do samoodločbe je skupščina sklenila, naj o usodi Slovenije na plebiscitu odločajo vsi njeni državljani. Na plebiscitu 23. decembra 1990 se je 88 % državljanov odločilo za samostojno Slovenijo, ki bi bila lahko konfederalno povezana z Jugoslavijo. Ugoden izid plebiscita je zadolžil vlado Lojzeta Peterleta, da v pol leta pripravi osamosvojitveno zakonodajo. V tujini je pot slovenske samostojnosti utiral prvi slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, slovensko vojsko, ki naj bi bila sposobna ubraniti samostojnost, pa je na tradiciji Teritorialne obrambe organiziral prvi slovenski obrambni minister Janez Janša. Osamosvajanje je Slovenija načrtovala vzajemno s Hrvaško, srečanja predsednikov jugoslovanskih republik, ki so hoteli rešiti, kar se je dalo še rešiti, pa so dokazovala, da republike vztrajajo na tako nasprotujočih si stališčih, do dogovor o skupnem življenju v Jugoslaviji ni več mogoč. Slovenska skupščina je – sledeč zavezanosti rezultatom plebiscita – 25. junija 1991 razglasila neodvisnost Slovenije. Osamosvojitev Slovenije od Jugoslavije (istočasno je to storila tudi Hrvaška) je skušala preprečiti jugoslovanska vojska, ki pa je bila na poseg slabo pripravljena, tako da so se njeni vojaki, ki sploh niso vedeli, za kaj in proti komu se borijo, množično vdajali slovenskim oboroženim enotam. Slovenski predstavniki v Beogradu so zapustili zvezne organe oblasti in se vrnili v Slovenijo. T. i. desetd-