To je bilo tudi obdobje, ko sem začela verjeti v pregovor "manj je več", in ugotovila, da ne velja le za preprosta življenjska načela, temveč tudi v kozmetični industriji, kjer najmanjše kremice stanejo več kot družinski zavitek zdaj že legendarne kreme (imena blagovne znamke žal ne smem omenjati), primerne za vse tipe kože in vse starosti. V mrzličnem iskanju sredstev, ki bi omilila tistih nekaj gubic v nastajanju, sem bila nenadoma pripravljena (beri: prisiljena) za kremo odšteti vsaj četrtino plače, preiskati vse drogerije in poslušati nasvete farmacevtov (da takšne kreme prodajajo tudi v lekarnah, dotlej seveda nisem vedela, zato se mi je nemudoma zastavilo vprašanje, ali je po tej logiki staranje nekakšna bolezen, ki jo je treba zdraviti ali vsaj, v najboljšem primeru, preprečiti). No, naj se vrnem k jedru problema: je mar to, da sem zabredla v trideseta leta, že staranje?