Kontinuirana produkcija je namenjena resni ekipi, ki bo tako sproducirala npr. tri filme v petih letih, za kar bo lahko tudi garantirala; potrebna je tudi optimizacija produkcije v smislu proračuna, časa in tehnike; ob centralizaciji produkcije je mogoče snemati več filmov hkrati ali zapored, z uporabo delno istih lokacij, iste scenografije in celo istih kadrov, hkrati pa je z uporabo digitalne tehnike možno močno pospešiti in poceniti produkcijo ter postprodukcijo; pritegnitev usposobljenih ekip, ki so se že izkazale na komercialnih televizijah, v celovečerno produkcijo (npr. Mangart); redefiniranje producentov - podjetja z minimalnim ali majhnim osnovnim kapitalom ne morajo upravljati z nepovratnimi državnimi sredstvi, ki za petdesetkrat in še večkrat presegajo njihovo sposobnost garancije; večja fleksibilnost do neodvisnih producentov, da potem ko projekt pripeljejo do ustrezne faze, nadaljnja sredstva dobijo avtomatično; stimuliranje koprodukcij s sosednjimi državami po vzoru Skandinavije; zaradi težav pri sestavljanju finančne konstrukcije filmov se je z globalnimi filmskimi temami treba pogosteje povezovati vsaj z državami bivše Jugoslavije (podobnost jezika in kulture) in s sosednjimi in bližnjimi državami, kakšne so Italija, Avstrija in Nemčija zaradi dobrih gospodarskih stikov na drugih področjih; uvoz tujih tehničnih ekip za realizacijo projektov bi poleg cenovne ugodnosti omogočal tudi nenehno oplajanje s tujim znanjem; dokončna izločitev slabih producentov, ki imajo dokazane finančne polomije s svojimi realiziranimi projekti,