Kakšen val adrenalina me je zajel v tistem trenutku, ko sem tesno zapet v dirkalnem sedežu s pettočkovnim varnostnim pasom komaj dihal in nemo opazoval lučke, stikala, merilnike in varovalke. Notranjost v Pajeru je spominjala bolj na letalsko kabino kot na avtomobilsko. Vendar mi je Andrea prijazno razložila, da je vse, na kar moram biti pozoren med vožnjo, izpisano na digitalnem merilniku vrtljajev, paziti pa moram še na lučko, ki opozarja na vklop dodatnih hladilnih ventilatorjev, in na tlak v gumah. »Zakaj pa to?« sem vprašal ves začuden. Baje ima le voznik pravi občutek, s koliko zraka se voziš v gumah. Andrea mi je tudi v praksi takoj predstavila, kako sistem deluje: najprej vklopiš stikalo za nadzor tlaka, nato pa z ventilom določaš, kolikšen tlak bo v gumah. Za vse to poskrbi majhen kompresor, ki služi kot dodatna rezerva, saj sistem prvenstveno temelji na jeklenki s stisnjenim zrakom med voznikom in sovoznikom. Škoda, da so to na Dakarju 2004 prepovedali, saj organizator želi bolj izenačiti moči med buggyji s pogonom na en par koles in med avtomobili s štirikolesnim pogonom. S tem je konec razkošja za dirkače, kajti po novem bodo morali stopiti iz avtomobila in iz vsake gume posebej iztisniti ali dodati zrak.