Vse to bi še šlo, če ne bi zdaj - ravno ko piscu že zmanjkuje prostora - prišlo najhujše, torej - recimo ji tako - metafizična varnost. Ko se varnosti katere koli od nadosebnih institucij, torej stranke, cerkve ali države (prve od nekdaj, druge še posebej, tretje pa po potrebi) kot zapriseženi individualist in pravzaprav »slab« državljan že vnaprej odreče, se šele znajde v resničnih težavah. Seveda, gre za vprašanje vere, ki jo - in to povsem brez »ateistične oholosti« - težko najde drugje kot v samem sebi, tako neusmiljeno postavljenem v ta svet. Stvar je resna in se že izmika javnosti tega zapisa; morda pa ste opazili, da je v tem delu piscu pošla tudi vsa ironija? Očitno je ta varnost edino, kar šteje, čeprav bo za razmislek o njej moral urednika prositi za možnost nadaljevanja. Saj ne tako kmalu, za zdaj se počuti prav dobro, ampak nekoč v prihodnosti, ko bo šlo čisto zares. Vse drugo namreč človek že kako preživi.