ko? Zakaj se je treba peljati v Trst? Se krapi lovijo zgodaj zjutraj? S čim je bila uničena slika? Je pomembno, da je nekomu ime Jakob Aljaž? In tako dalje in tako naprej. Ali nam bo v nepovezanih ugankah uspelo odkriti indice in dokaze, s katerimi bomo skupaj z glavnim junakom, policijskim inšpektorjem ali premetenim zasebnim detektivom, odkrili morilca? Nam bo to morda uspelo celo pred njim? Ali pa nam bo treba na koncu vse skupaj razložiti? Umor v detektivskem romanu je stava, vložek, za katerega igramo. Daje nam občutek, da gre zares. Razkritje neusmiljenega morilca je neprimerno resnejša zadeva kot razkritje koga, ki je, recimo, ukradel kozarec marmelade. Zato se sestavljavci kriminalk še vedno večinoma držimo že malo zaprašenega pravila, namreč, da vsaka detektivska zgodba potrebuje truplo. Naslednji dokaz, da kriminalke niso okrutne, krvave zgodbe, ampak precej nedolžne uganke, nam ponujajo junaki, ki v njih nastopajo. V detektivskih zgodbah umore razrešuje glavni junak, policijski inšpektor ali zasebni detektiv. Ta junak je obdarjen s posebnimi sposobnostmi. Ponavadi je precej intuitiven, pronicljiv in ima pretanjen občutek za, recimo, podrobnosti ali kaj takega. To je razumljivo in potrebno, identifikacija bralca je verjetnejša, če ima junak romana nekaj nevsakdanjih sposobnosti. Do sem vse lepo in prav, ampak zakaj mnoge sposobne inšpektorje in detektive spremljajo tako nesposobni pomočniki? Na primer: Herculu Poirotu je Agatha Christie namenila družbo precej omejenega stotnika Hastingsa. Sherlocka Holmesa spremlja njegov zvesti prijatelj in kronist doktor Watson, ki vedno sklepa popolnoma narobe. Oxfordski inšpektor Morse ima za družbo nenadarjenega narednika Lewisa, Tom Barnaby Gavina Troya in višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko simpatičnega, a rahlo naivnega in v razmišljanju precej rigidnega pripravnika Marka Breznika. Razlog je preprost. Nerodni nevedni pomočniki so potrebni zaradi nas, bralcev. Znotraj izmišljenega sveta detektivskega romana mora obstajati nekdo, ki ne ve, za kaj gre. Premeteni inšpektor mora imeti nekoga, da mu pojasnjuje, kako je odkril morilca. Križanke, rebusi, sudoku in druge uganke imajo rešitve natisnjene na koncu, za kriminalni ali detektivski roman pa bi bilo to neprimerno. Če smo detektivsko uganko zavili v romaneskno obliko, je prav, da jo obdržimo do konca. Razkritje je pomemben del detektivskega romana. V sklepnem pogovoru nevedni pomočnik svojega inšpektorja ali detektiva povpraša vse tisto, kar zanima tudi bralca. Saj: odlika res dobre kriminalke je, da med branjem sicer osumimo cel kup oseb, pravega storilca pa nikakor ne moremo odkriti. To je čar detektivskih zgodb.