Kdo je torej dr. Miriam Praprotnik, drobna, zmeraj dobrovoljna sestra usmiljenka, ki se je rodila pred 84 leti v Naklem, kjer »so živeli sami bogati kmetje, moj oče pa je bil delavec«. Bila je odlična učenka, zato so jo učitelji vsako leto znova spodbujali, naj gre v šolo. A kako, saj ni bilo denarja. Mamina sestra je izvrtala, da imajo v Ljubljani sestre usmiljenke internat za takšne deklice, kot je ona, stal je 100 dinarjev na mesec, oče pa je zaslužil 300 za vso družino. A je kljub temu šla v internat. Niso preveč sitnarili za plačilo, ona pa je vsa štiri leta klasične gimnazije inštruirala druge dijake, da je preživela. Ko se je začela vojna, je šla v službo na kranjsko občino, a je bil župan nemškutar in je zahteval, da pozdravlja s heil Hitler. Seveda ni hotela. Pošteno jo je ozmerjal in odpustil. Imela je 16 let. Potem je služila pri neki nemški družini, na srečo je bila dobra z njo. In potem je po koncu vojne polna upanja šla spet v Ljubljano, k svojim sestram. Z veseljem so jo sprejele. Pri njih je ostala (in se medtem šolala) do leta 1948, ko so samostan razpustili in sestre pregnali. »Šle so v Beograd, tam so jih zdravniki v bolnišnicah z veseljem sprejeli, saj so bile po večini medicinske sestre,« pravi sestra Miriam, ki je potem našla med študijem zatočišče pri dobri družini v Ljubljani.