Svetovna finančna kriza je dobra vsaj za nekaj. Razkrila je, da so politiki lahko tudi lepi, pametni in prijazni. Da so topla in razumevajoča bitja, da niso togi in brezčutni, suhoparni in popolnoma nerazumljivi. Da so sposobni politično latovščino pretopiti v literaturo, polno čudovitih prispodob, alegorij, preprostega humorja in dovtipov. Malo sem brskal po svetovnem tisku in z velikim zadovoljstvom ugotovil, da izjave politikov ob reševanju te krize skorajda vse razumem. Prej sem po vsaki drugi besedi besno listal po slovarjih in bluzil po svetovnem spletu, da bi vsaj malo razumel, kaj so loti, transferji, deflacije, offshori, derivati, alokacije, stagflacije, hedge skladi... Besede, ki so jih politiki uporabljali z neznosno lahkoto in ciničnim nasmehom, zavedajoč se, da 98 odstotkom smrtnikov prav nič ne pomagajo pri dnevnem nakupovanju solate niti pri plačevanju vse dražjih položnic. Potem pa so si politiki nenadoma nadeli topel očetovski nasmeh in začeli govoriti razumljivo. Vsak dan, ko so zaprli borze, so govorili o črnih ponedeljkih, črnih torkih, črnih vikendih in nič več o opešalih derivatih in nihajočih trendih. Na barve se pa ja vsi spoznamo. Potem so svetovno finančno rahlo »nestabilnost« začeli primerjati s Titanikom (to pa vsi vemo, kaj je), nas začeli tolažiti, da smo vsi na isti ladji in da zato ne bodo dovolili, da bi potonili. To razumem, ker bi šli zraven tudi oni. Če George Bush po človeško reče, da smo se dotaknili dna pekla, namesto, da so eskalatorni trendi skrajno negativni, potem res ne potrebujem enciklopedije, da bi razumel, da bomo naslednji mesec imeli višje obresti za stanovanjsko posojilo. In potem je prišel prejšnji ponedeljek. Delnice na vseh svetovnih borzah so poletele navzgor. Politiki s solzami radosti v kotičkih očes niso govorili o rasti bondov, lotov, transformaciji in pozitivni pertubaciji ciklusa v spirali, ampak da je po vsej tisti črnini končno prišel mavrični ponedeljek. Čas za veselje. To sem tudi jaz razumel. Ko so pred tedni govorili o državnem finančnem posegu na finančni in borzni trg, sem bil zmeden. V ponedeljek so rekli, da so pravzaprav vlade vzele naš denar, da pokrijejo tuje finančne svinjarije, in nas z našim denarjem rešile pred našim lastnim propadom. To sem razumel. In toplo mi je bilo pri srcu. Hvaležen sem bil za preproste besede nemške kanclerke Merklove, ki je rekla, da smo sicer na spolzkih stopnicah dolgega stopnišča, ki pa vendarle pelje navzgor. Všeč mi je bila Brownova prispodoba, ko je dejal, da je od ponedeljka dalje videti drobno luč na koncu črnega predora. Čas je za optimizem. Za hip me je sicer prešinila srhljiva misel, da je predor gradil SCT po naročilu Darsa, kar pomeni nevarnost, da mi trešči na glavo in tiste luči ne bom nikoli videl, a sem se potolažil, ko sem ugotovil, da ga je delal neki Wall Street, investitorja pa sta bila ZDA in Velika Britanija. Ko je ponedeljkove borzne dogodke Sarkozy primerjal z odrešilnim svetilnikom, ki ga je ladja zagledala v viharni noči, smo doma odprli penino. Ko so sloviti ekonomisti, med njimi tudi nobelovci, finančne injekcije trgu kapitala in državne odkupe opotekajočih se bank, zavarovalnic in družb, ki so desetletja za velik denar prekladale neobstoječi denar z enega kupa na drugega, označili za vrnitev komunizma, mi je bilo lažje pri srcu, pa tudi vse skupaj bolj jasno. Tudi velik naslov v avstrijskem časopisu: »Kapitalizem je najprej premagal komunizem, potem pa še samega sebe!« Nato so se spet vrstili črni torek, črna sreda, črni... A kaj bi to. Važno je, da so naši politiki pokazali svoj humani obraz. Kaj narediš v 42 dneh?