Odgovorila sem: ' To je meni za dušo. Ko se mi ni potrebno ubadati, kam moram zaviti oziroma kdaj moram izstopiti. Kaj pride za naslednjim ovinkom, kje je makadam in kje asfalt in kaj bom zgrešila, če bom kdaj vmes zaspala ali prebrala kako vrstico v knjigi ter s tem odvrnila pozornost od same poti. Takrat lahko izklopim možgane, misli pojdejo svojo pot, glava se izprazni, srce pa odpre. Takrat postanem goba in vase srkam trenutke, Sem in mi je lepo. Nenazadnje pa – kaj misliš s tem, da je vse isto? Kako isto? Niti en dan ni enak drugemu, niti eno jutro nikakor jutru prejšnjega dne, niti en sončni zahod enak tistemu, ki bo prišel jutri.