zadrhtel. Nisem razumela vsega, kar mi je pripovedoval, njegov naglas je bil nemogoč, bila sem tudi nesproščena, toga, zadrgnjena, pripravljena, da stečem stran, da zakričim na pomoč, če bi bilo treba. Potem je spregovoril o bolečini, ki jo nosi v sebi, da mora nenehno bežati, se skrivati pred sabo, da je zato zraščen z motorjem, ker ne more preboleti prijateljeve smrti, ker ga je ljubil in mu je bil drag in zato, ker je z njim že vrsto let živel, delil mizo in posteljo. Ob njegovih besedah mi je vztrepetalo srce. Misli so mi odplavale daleč v preteklost, v Worthing, ko smo sedeli na obali Jean-Claude, Peter, Moira in jaz. Jean je bil nežen fant, droban, z velikimi očmi, ki so otožno zrle v svet. Hrepenel je po ljubezni, nežnosti, pozornosti. »Ali me lahko držiš za roko?« me je vprašal nekega lepega dne, ko smo sedeli na obali, kitaro je položil kraj sebe, rad je preigraval Niela Diamonda, zlasti Sweet Caroline, ki mi je bila silno všeč. Prijela sem njegovo dlan, ki je nežno in hrepeneče zdrsnila v mojo, jo narahlo stisnila, da so me njegove tople oči, vlažne od neizmerne hipne sreče, dobrikajoče pobožale. Zaprl je oči in užival, medtem ko sem ga gladila po dlani, kot bi bil moj otrok in jaz njegova skrbna mama. Želim, da bi res bila, mi je nenehno govoril in se me oklepal, kot da me ne bi želel izgubiti. Potem sem ju nekoč, ko sem se vračala iz svoje fish and chips restavracije, kjer sem stregla sitnim gostom, našla na peščini, oklepala sta se z nogami, sopla, se drkala in si kričala ljubkovalna imena. Jean-Claude in Peter. Kot hroma sem obstala, bilo je grozno, komaj sem še lahko dihala. Vedela sem, da pedri obstajajo, toda nikoli jih nisem videla od blizu. Stekla sem proč, v želodcu me je stiskalo, šlo mi je na bruhanje in ni mi bilo mar, da sta klicala za menoj, se mi dobrikala in me prosila, naj se ustavim, da me imata rada, da smo prijatelji. Spominjam se, da se mi je Jean-Claude potem lep čas gnusil, nisem ga hotela prijeti za roko, nisem ga hotela več božati po dlani, ker sem pred tem videla njegove prste, kako so božali Petrov anus, ga poljubljali in gnetli tisto bedno mednožje brez dlak. »What's wrong with you?« mi je rekel Lars in me hotel objeti okoli ramen. Izmaknila sem se mu, nisem bila pripravljena na dotik. Sploh ne. Pokrila sem si obraz z dlanmi in zajokala. Že dolgo se nisem tako jokala kot tisti trenutek. Solze so prihajale naravnost iz duše, grenke in bridke, polne bolečine in krčevitih spominov, ki so trgali srce na dvoje. Lars je mirno čakal, da bom spet prišla k sebi, ni se več upal stegniti roke, hvaležna sem mu bila za to. Mračilo se je že, ko sem začela jecljati, počasi, besede so se trgale iz mene, niso hotele ven, očitno jim je bilo tam znotraj, v prsih, udobno, kjer so se redile in me izmozgavale vsak trenutek, ko sem se spomnila nje. Moj prijatelj Jean-Claude, tako rad me je imel. Jaz pa njega. Bil je nekaj posebnega, celo skladbo za violino in klavir je napisal zame, vendar mi to takrat ni nič pomenilo. Vsaj pokazala mu nisem. Ko je bilo konec počitnic, se je vrnil domov, v Francijo, jaz pa sem sedla na letalo, ne da bi se ozrla, ko mi je mahal v slovo. Več kot trideset let nisem slišala zanj, potem pa mi je pisala njegova mama. Dolgo žalostno pismo, ki me je prizadelo v dno srca. Jeana so ubili v Bosni, ko je tja pripeljal humanitarno pomoč. Ubili so ga, onečastili in okradli. »Vse življenje te je imel rad in hrepenel je po dnevu, ko bi mu odpustila, da te ni mogel ljubiti,« je pisala njegova mama in vsaka beseda se je kot nož zavrtala vame. Jokala sem še naprej in solze so pretakale bolečino, da je počasi, a zanesljivo zdrsela med