Spomnim se, kakor bi bilo včeraj, ko sem ležala na mehki zeleni trati, kjer me je grel topel spomladanski sonček. Skratka, sanjarila sem o čarobnem prahu, ki bi pregnal vsako mrzlo zimo. Veter mi je z vso močjo pihal v rjave valovite lase, kakor da bi mi sporočal, da bom vsak čas dobila poseben čarobni prah. Velik rdeč cvet mi je sedel na sredino mojega mladega čela. Ustrašila sem se ga in ga odrinila na z rožicami postlano trato. Nakar sem zagledala v cvetu rumen cvetni prah. Mislila sem, da je to čarobni prah, zato sem ga vzela in ga shranila v pisan polžast lonček. Ko je prišla zima, sem cvetni prah raztrosila po snegu. Čakala sem na rezultate preganjanja zime. Na žalost se ni nič zgodilo. Bila sem zelooo jezna. Od takrat naprej nisem več iskala čarobnega prahu. V čudeže pa sploh nisem verjela. Naslednji dan se mi je vendarle zgodil čudež. To, kar sem si že zelo dolgo želela, sem končno dobila. A, še vedno nisem verjela v čudeže in še danes ne verjamem.