OKUS PO CIKNJENI DRŽAVI. »Pa veste, zakaj? Ker je brez davkov,« se je razjezil Silvester Lemut, direktor Agroinda iz Vipave, ki letos praznuje stoto obletnico ustanovitve Vipavske vinarske zadruge. Kar izstreljeval je podatke, da v Sloveniji pridelamo skoraj 140 milijonov litrov vina na leto, le okrog 34 milijonov pa ga je v javnem prometu, za katerega se plačujeta davek in trošarina. Od tega skoraj dve tretjini primorskih vin. »Primorci smo tisti, ki plačujemo davek državi, ki ni sposobna pobrati pristojbin od drugih. Če ne bi bilo državnih podjetij, bi država bolj tenko srala.« Bržkone Primorci res plačajo največ davka, se pa utaje davkov - ki je, kot je še navrgel gospod Lemut, tako ali tako nacionalni šport, država pa nemočno gleda, saj davčni inšpektorji brez sodnega naloga nimajo niti vstopa v zasebne kleti - zavedajo tudi Štajerci. »Če bi država znala pobrati davke, trošarin ne bi bilo treba,« meni enolog Slavko Žalar iz Jeruzalemčana. Borut Kruder, v. d. direktorja Vinaga iz Maribora, nekoč enega najmočnejših podjetij v tistih koncih, danes pa izjemno zadolženega mastodonta, katerega vina so vseeno ena najkakovostnejših v Sloveniji, govori o štajerskih posebnostih: »Na Primorskem imajo zadruge, kamor se steče velika večina vin, pri nas pa je izjemno veliko nenadzorovanega trga. Mnogi zasebniki se izmuznejo trošarini, delovno silo pa plačujejo "na roko".« Tega si velika, včeraj še družbena podjetja, danes pa neki čudni spački v tako imenovani tranziciji, seveda ne morejo privoščiti, še težje pa si privoščijo plačevati državi 83-odstotni davek na najeto delovno silo. Zato so v Kmetijskem kombinatu na Ptuju letos pustili, da je na drevesih segnilo od 60 do 70 ton višenj. »In prav lahko se kaj podobnega zgodi tudi ob trgatvi,« je ob kozarcu pozne trgatve v degustacijski sobi nad eno najstarejših in najlepših kleti v Sloveniji direktor Andrej Sajko razlagal, kako se mora zadnje čase ukvarjati le še s posledicami norih napak, ki jih naša država zadnji dve leti dela v kmetijstvu: »Samo makroekonomske možnosti naj nam da država, čisto nič drugega nočemo. Tako pa se delajo norca iz naše panoge.« Nato je začel v kratkih rafalih streljati: dajo ti nekakšno subvencijo, potem ti pa desetkrat več poberejo pri davkih; ne znajo na meddržavni ravni rešiti vprašanja izvoznih kontingentov; določijo oderuške bančne obresti; pripravijo zakon o zadrugah, po katerem bo zadruga lastninila 45 odstotkov podjetja, čeprav so zadružniki vanjo vozili le tisto, česar niso mogli prodati; najprej so vso zemljo podržavili, zdaj pa jo za drag denar dajejo v enoletni najem, tako da ni nihče toliko nor, da bi vlagal v prenovo. »Če bi ravnali tržno, bi v enem letu trto tako izčrpali, da bi naslednje leto crknila,« je rohnel gospod Sajko. Tudi v Radgonskih goricah iz Gornje Radgone, nemara najuspešnejšem vinarskem podjetju v Sloveniji, niso preveč navdušeni nad državo. »Smo proizvajalci brez svoje zemlje, saj nas je država praktično nacionalizirala,« ugotavlja Franc Škrobar, direktor podjetja, ki se mu zaradi povpraševanja po njihovem janževcu, tramincu in peninah, ni treba preveč bati za preživetje. Silvester Lemut, direktor Agroinda iz Vipave, je še bolj neposreden: »Kmečki lobi je živilsko proizvodno preprosto "šenkal" kmetom pod pretvezo, da smo jih goljufali pri odkupu grozdja, in to v času, ko so se vsi ti "ogoljufani" kmetje modernizirali in si nabavili traktorje.« Nad drago in neučinkovito državo bentijo tako rekoč v vseh podjetjih, ki jih je ujela tako imenovana tranzicija med slovensko pomladjo in slovenskim poletjem. Tako tudi Anton Pezdirc, vodja vinske kleti v Mercatorjevi kmetijski zadrugi Metlika, kjer imajo zaradi manjšega povpraševanja po rdečih vinih na zalogi še vedno približno milijon litrov vina, pravi, da bi, če bi živeli z nemškimi markami in nemškimi posojili, uspešno poslovali. »Ker pa živimo v dragi Sloveniji, imamo izgubo.«