Očitno smo si slovenski predstavniki na vlaku zelo popravili krvno sliko, saj smo postali preostali trije (Igor Divjak, Aleš Šteger in jaz) skorajda že krvni bratje. Občutek, da pogrešaš pisateljskega brata, je nekaj, kar si ne moreš priboriti, to preprosto pride ali pa ne. Prav zaradi tega si upam trditi, da je vlak literature odličen eksperiment, med drugim tudi za preverjanje prijateljstev. Kot nekaj samoumevnega se med pisatelji širi nekakšna toplina in večini udeležencev, ki jih ni uničilo neskončno pozibavanje in prekladanje s postaje na postajo, je to še kako všeč. Za nekatere je takšno stanje tako posebno in enkratno, da ga verjetno ne bodo nikoli pozabili. Drugi spet se bodo seveda spominjali slabših trenutkov, katerih je seveda tudi nekaj bilo, toda le-ti so se po večini utopili v morje milosti, ki nas je dokončno objelo v Rigi. Morda komu ni všeč, da si postajamo tako podobni, toda očitno gre za neustavljiv proces, ki ga organizatorji gotovo niso predvideli ali pa tudi. Če so ga, potem je Literaturexpress že zdaj dosegel svoj cilj: povezal je namreč različne duše iz toliko različnih svetov. Seveda nekateri razmišljajo tudi o tem, koliko bodo na potovanju pridobili kot pisatelji, a to je že druga zgodba, ki je tu iz estetskih razlogov ne bom razpredal. Raje se bom poglabljal v efekte slovanske duše. Ko razmišljam, kje je bil tisti trenutek, ko je začela delovati kemija, ne morem mimo Kaliningrada, mesta, ki ga lahko hkrati sovražiš in ljubiš, mesta, ki se podnevi spominja svoje zlate pruske zgodovine, ponoči pa v tišini prižiga sveče za ruskega carja, ki je svojo zibelko že zdavnaj pozabil. Takšnega sprejema kot v tem mestu ni doživel še noben od pisateljev z vlaka literature in naj smo si še tako dopovedovali, da gre za surrealistične prizore, nam je nekje v globini src igralo, kot da bi iz daljave slišali staro slovansko pozavno, narejeno samo za to, da v nas zbudi sočutje in usmiljenje. Ko smo zapuščali slovanska vrata, nismo mogli skriti iskrene ljubezni do teh ljudi, ki so nam bili tako hvaležni, da smo sploh prišli mimo, hvaležni da sploh smo pisatelji, ne glede na to, od kod prihajamo in kako se pišemo. Za trenutek smo bili zgodovina, pa četudi preživeta in pozabljena od ostalega sveta, bili smo odrešitelji v trenutku, ki je veliko večji, kot si želimo priznati. Seveda smo takšno veličastno gostoljubje lažje razumeli tisti, ki smo vsaj del svojega življenja preživeli v socializmu, precej bolj šokirani pa so bili pisatelji iz najbolj razvitih delov Evrope, ki si kaj takšnega niso predstavljali niti v najbolj nemogočih sanjah. Kljub temu je bil Kaliningar tako za ene kot druge odlična terapija, po kateri so se nekateri člani odprave odprli in postali neverjetno človeški; kot da bi bili dolžni tone in tone neoddanih čustev. Upam, da ne zgolj zaradi tega, ker so si oddahnili, ko so se vrnili v razvitejši del baltiške regije in spet zagledali kapitalistično ikonografijo, ki počasi prodira tudi tja. Glavno mesto Litve Vilnius nas je pričakalo manj bučno, zato pa toliko bolj prijazno, kar velja predvsem za študente slovenskega in bolgarskega jezika, ki so z odprtimi očmi goltali jezik, o katerem ure in ure sanjajo nad odprtimi knjigami. Tudi sami so padli v past Literaturexpressa, ki potuje hitreje od čustev in vtisov. Mi smo bili nekje drugje, morda še vedno v Parizu ali Lisboni, ki se vleče za nami, pripeta na konec vse daljše kompozicije. Zanimivo je, da je prav Vilnius tisto mesto, ki je bilo doslej najbolj podobno naši Ljubljani. Ali pa se nam je tako samo zdelo zaradi obilo nove domačnosti in nežnosti, ki smo jo v svojih težkih kovčkih prinesli iz Kaliningrada. Kakor koli že, Litvanci so gotovo manjši od nas Slovencev, kar dokazujejo majhna in nizka stranišča. Še večje presenečenje nas je čakalo v Rigi, ki je presegla vsa pričakovanja. Toda o vtisih iz tega mesta ta trenutek še nočem pisati, saj smo mi, ki potujemo z vlakom literature, prehitri, da bi lahko takoj začutili, kaj nam neko mesto pusti in kaj vzame. Upam samo, da mi je tudi Riga vzela košček moje obvezne prtljage, ki sem jo imel ob sebi še tam v Brusselu in Dortmundu, mestih, ki ju bom gotovo pozabil. Zdaj je vse odprto, bliža se Moskva in kemija je vse bolj dejavna. Morda bodo že bele noči v Sankt Peterburgu dale dokončen odgovor, kam potuje Literaturexpress. Jaz osebno imam občutek, kot da je vse za menoj in lahko grem le še naprej, z latvijsko kapo na glavi, vilniuskim puloverjem na ramenih in Kaliningradom v srcu.