Rad berem poezijo, ki jo pišejo pesnice. Postavljajo mi zrcalo. Pripovedujejo o sebi in svojem doživljanju sveta. Ker pišejo o meni, ki sem na drugi strani ulice. Ker – ne glede na stil – pišejo stvarno o stvareh, ki se jih dotikajo z jezikom, jih čutijo in razumevajo. Ker so veliko bolj vpete v samo življenje in ga sprejemajo takšnega, kot je. Brez iluzij. V vsej njegovi sprepletenosti, čudežni nedojemljivosti in neizrečenosti. Prav tako dojemajo besedo, še posebno pesniško besedo. Pesniški jezik. Raje premalo kot preveč. Nikoli postavljene trditve. Bivati kot ženska: ne uničevati navzven. Tako zapiše Miriam Drev v svoji tretji pesniški zbirki za odrasle Vodna črta, s katero je vstopila v lastno zrelo obdobje, pa tudi v zrelost pesniškega jezika, ki je vsebinsko poln in celovit, bolj ko govori o razdrobljenosti sveta, njegovi nepresežni legi, kjer je relativna vodna črta tisto znamenje obstoja, ki ljudi razločuje med seboj s tankimi stenami eksistencialnega labirinta. Pesnica nas vodi v svet naše bližine, pa tudi v svet nevarnih robov slehernega med nami, v območje znanega in vendar tako upesnjenega, da pred nami zatrepeta neopisljivo na ozadju vsakdanjega. Ali še drugače: vstopa v območje lastne izkušnje, iz nje črpa človeško občutljivost, ki jo poskuša uokviriti v znosno razsežnost besede, nenehno razprti in pomanjkljivi, brez odgovorov na bivanjska vprašanja, ki le nakazujejo možne opcije. Skratka, gre za poezijo, ki je odprta za preigravanje različnih eksistencialnih leg znotraj arhetipskih situacij, gre za pesniško subtilen svet v odtekanju čez kalupe, v trepetavem zraku pesničinih podob, »z nujno sanjsko dimenzijo«. Kot se izmenjujejo letni časi, dnevi in noči, svetloba in tema, različna človekova razdobja, tako se pesnica srečuje z različnimi tematskimi ubeseditvami, s stisko-tesnobo, vrtoglavico, nenadno nesrečo človeka, ki ji je blizu, z otrplostjo, zamrznjenostjo in končno z osvobojenostjo (»Psiha noče pogube.«), v kateri se ponovi znana enačba, znana zadrega, ki jo izpiše z verzi: »Kako prav bi mi prišla/ ironična distanca,/ ki sem jo poznala nekoč.« Zgodi pa se še nekaj: »Spokojnost in sprijaznitev.« Ali če zapišem z njenimi naslovi pesmi, ki so skozi vso zbirko pesmi povedni in natančni: gre za Iskanje stvarne različice, za Brisanje oblakov, Vrnitev enačbe, za Najminljivejše in nazadnje v nedoločljivo prihodnost usmerjena pesem V stolpiču, kjer ugotavlja, da je skupno zibanje le »kratka večnost,/ izposojena,/ dana na upanje«. Pesniška zbirka Miriam Drev nam pripoveduje o našem življenju, o vseh osebnih bojih, izkušnjah, porazih, pa tudi o treznem razmisleku, ki pa nazadnje ostane nepomemben v temeljnem spoznanju, da čas teče, da vse naše neizpolnjene želje, hrepenenja in urejajoče življenje, prekinjeno in znova vrnjeno v stare, predvidljive tirnice, kjer ga lahko samo navidez nadzorujemo, ne prinaša nič drugega kot naše nepreklicno soočenje z minljivostjo in končnostjo človeka. Kaj nam še preostane? Spokojnost in sprijaznitev? Nemara ravnotežje, človeška-ljubezenska bližina, použivanje življenja v kapljicah vode, v drobnih premikih in spoznavah, predvsem pa sama lepota bivanja, ne kot presežek, ampak v nas samih, kot svetloba človeške prisotnosti v svetu, v čemer se kaže pesničin jasen dramaturški lok, napetost branja od začetka do konca, sledeč instinktu, v pogledu nase od znotraj, v stopitvi z naravnim tokom stvari. Da pa bi sploh lahko zaznali to neizmerljivo razsežnost bivanja na zemlji, je potrebno pospraviti tudi vprašanja, ne samo kosti, ki jih je zglodala njena psička, postati miren ali kot pravi sama: »kakor otrok cela.« Kot na začetku življenja, tako tudi proti koncu. Da se osebno življenje izteče v svojem začetku, morda v ponovitvah, drugačnih, kdo ve. Kot vodna črta, ki se sklene v vodnem krogu. Vrnemo se k podobi na začetku pesniške zbirke, k starki, stari beračici: »Pri njej ni več/ česa odvzeti;/ v nič zaverovana,/ z ničimer zavarovana.« Tak je konec nas vseh, ne glede na valovanje vodne črte, ne glede na postavitev v obstajanju. Prav zato je pesniška zbirka Vodna črta Miriam Drev univerzalna pripoved, ki temelji na izkušenjsko osebnem. In je napisana v jeziku, ki oboje združuje v nepopustljivi pesniški refleksiji.