Vedno pomislim na tega nesrečnega junaka, ko se nahajam na obali in postavim sladoledni voziček nekam v bližino plaže. Strank imam veliko, komaj lahko zadovoljim povpraševanju. Vanilijo, rum, pistacijo prodajam od jutra do večera, toda niti kančka ne poskusim. Cele ure stojim pod žarečim soncem in zavračam osvežitev s svežo in dišečo porcijo sladoleda. Odkar se ukvarjam s tem poslom, točneje, odkar sem dobil ustrezno dovoljenje, se sladoleda nisem pritaknil, nisem se prepustil pričujoči skušnjavi. Mislim, da je bilo drugi ali tretji dan, ko me je popadlo, da bi si privoščil majhno porcijo tega, kar si drugi privoščijo v izobilju. K ustnicam sem si približal svetlo zeleno, dišečo kepico, toda v naslednjem trenutku sem se ustavil. Rekel sem si: ni potrebno, bilo bi preveč preprosto, in ko sem gledal slastni sladoled, kako se je topil na vročem avgustovskem soncu, sem občutil nepopisno zmagoslavje. To je bila moja prva zmaga nad skušnjavo. Prvič sem se ustavil na pravokotni in uniformirani poti običajnega življenja in upal. Med občutek nezadovoljstva in skušnjavo, ki jo je predstavljal dobrohotni sladoled, se je naselilo upanje. Od tistega trenutka sem začel gledati sosede, ne s prezirom, kot bi lahko predvidevali, temveč z neskončnim razumevanjem. Zdeli so se mi kot nekakšna bitja brez upanja ali bitja z zelo natančno ustvarjeno dharmo. Ko veš kaj moraš v življenju početi, si realiziran človek. Izstopiš iz področja dvomov in vstopiš v območje gotovosti. Rešen si, kot je rešen kamen, rastlina, govedo, kot vse, kar ni poznalo in ne pozna razpotij, razkrižij ...