Britanska novinarka Elizabeth Royte je leto dni preučevala življenje zbiralcev mestnih odpadkov, revežev in brezdomcev, ki brskajo po zabojnikih za smeti za zavrženo hrano, reciklažnim materialom, starim papirjem, plastenkami, pokvarjenimi ali zastarelimi aparati – vsemi tistimi predmeti torej, katerih vrednost deli ljudi na tiste, ki jim smetnjak predstavlja odlagališče za presežne dobrine lagodnega življenja, in one, ki jim je presežna dobrina življenje samo. V prehrambni verigi velikih mest je zbiralcem odpadkov pripadla vloga urbanih insektov, žuželk, ki reciklirajo na tone odpadkov: brez njih bi se velika mesta zadušila v lastnih izmečkih. V knjigi z naslovom Garbage Land Elizabeth Royte navaja šokantne podatke, po katerih je smrtnost tistih, ki brskajo po smeteh, natanko desetkrat večja od smrtnosti zaposlenih na običajem delovnem mestu: medtem ko na 100.000 »običajnih« delavcev statistično umre 4,7 delavca, jih na 100.000 zbiralcev odpadkov po zabojnikih ali deponijah »na delu« umre kar 46.Prejšnjo sredo okoli polnoči je eden izmed teh nesrečnikov brskal po zabojniku za smeti v Savski ulici v središču Zagreba, ko je odjeknila strašna eksplozija. Najprometnejša ulica v mestu je bila v trenutku zaprta, nočni tramvaji so obstali, policijski forenziki pa so potrpežljivo zbirali ostanke človeka, ki je v iskanju skorjice starega kruha ali vsaj kakšne plastenke našel – ročno bombo.Od kod sploh bomba v zabojniku v središču glavnega mesta?Da bi to lahko dojel, si poskušam zamisliti človeka, ki jo je odvrgel v smeti. Ročno bombo je hranil vsa ta leta od vojne sem – kajti bomb niti na Hrvaškem še ne moremo kupiti v samopostrežni – in se končno odločil, da je ne potrebuje več, tako kot ne potrebujemo več starega mešalnika ali črno-belega računalniškega monitorja: sicer je še vedno uporaben, a zastarel in nepotreben. Si je morda medtem neznani bombaš priskrbel novo, boljšo, kvalitetnejšo, močnejšo, morda sofisticirano japonsko ročno bombo, tako kot Japonci delajo vse majhno, a z veliko močjo, od zvočnika do mobitela. Recimo ročno atomsko bombo. Kupil je najnovejši model japonske ročne bombe v velikosti vžigalnika, lepega, sodobnega dizajna, ergonomsko prilagojeno dlani, z vgrajenim MP3-predvajalnikom in zaslonom z godzilijonom pik, ki natančno prikazuje count down do eksplozije, čudežno malo napravo z delovnim pomnilnikom treh megaton, in se končno odločil, da se bo znebil tiste stare »kragujevke« iz omare.To je bil zadnji socialistični gadget v njegovem gospodinjstvu – potem ko je vrgel proč staro peč Slobode iz Čačka, Obodinov hladilnik, RIZ-ov radijski aparat in Iskrin telefon, mu je ostala samo še ta granata, stara Zastavina ročna bomba, »kragujevka«, »žličarka«, kot smo pravili tem malim, zanesljivim mehaničnim napravam, kakršnih danes ne delajo več. Vse je samo še fina elektronika, celo likalniki so pravcati mali računalniki, človek si niti odpirača za konzerve ne upa več popraviti, kaj šele avtomobila. Ali ročne bombe. S težkim srcem se je neznani junak poslovil od svoje »kragujevke« in jo odvrgel v smetnjak skupaj z drugimi smetmi iz domače ropotarnice, starim fotoaparatom, mlinčkom za kavo in pisalnim strojem. In še isti večer je prišel do zabojnika nesrečnik, ki je kot vsak večer pregledoval »svoje« zabojnike v Savski ulici, iščoč hrano in druge odpadke, ki jih mečejo proč objestni stanovalci zagrebških nebotičnikov. Vedel je, da oholi Zagrebčani pogosto vržejo stran tudi predmete, ki so še povsem uporabni: tako je na primer oni dan našel še povsem uporaben stari Philipsov tranzistor. Na žalost je bila tudi zavržena bomba v zabojniku na Savski še povsem – uporabna. V krutem spletu naključij se je vse skupaj zgodilo komaj teden dni po tem, ko se je zagrebški župan Milan Bandić odločil urediti podobo metropole in uvedel kazni za državljane, ki na klasicističnih fasadah nameščajo klimatske naprave ali sušijo perilo. Z novim pravilnikom je bila predvidena kazen tudi za tiste, ki brskajo po kantah in zabojnikih za smeti in tako kvarijo lepo, idilično podobo čistega in bogatega srednjeevropskega mesta, za kar je predvidena kazen 300 kun, kar znese približno 40 evrov. Po glasnih protestih javnosti zaradi neverjetne brezčutnosti do ljudi, ki živijo od mestnih smeti, je pred dnevi župan obljubil revizijo te »prenagljene« odločitve. Paradoksalno, revež iz Savske ulice ni doživel, da bi ga mestni redarji kaznovali zaradi brskanja po smeteh. Zanj ni bila predvidena globa 300 kun, ampak – smrtna kazen. Pravijo, da lahko po vsebini smetnjaka dokaj zanesljivo rekonstruiraš življenje posameznika: njegov status, standard, navade in konjičke. Če v smetnjaku pred hišo najdete dvajset praznih steklenic alkoholnih pijač, lahko z veliko verjetnostjo sklepate, da tu živi alkoholik. Kaj pa lahko sklepamo o državi, v kateri ljudje v smetnjake mečejo ročne bombe? Po koncu domovinske vojne je po hrvaških gospodinjstvih obležalo na stotine tisočev dolgih in kratkih cevi, polavtomatskih in avtomatskih pušk, pištol, revolverjev, pa minometalcev, ročnih metalcev, na stotine tisočev granat, min, bomb in milijone nabojev vseh namenov in kalibrov. Na Hrvaškem ena cela do zob oborožena vojska živi pod krinko običajnih ljudi iz soseščine – tistih, ki vas zvečer na stopnišču vljudno pozdravijo in v roki nesejo veliko črno plastično vrečo smeti. Puške, pištole, naboji, granate in ročne bombe so danes nekaj, brez česar si hrvaškega gospodinjstva ni mogoče zamisliti. Vi v Evropi nimate pojma, kako koristne so lahko te stvari v vsakdanjem življenju. Tisto, kar pri vas rešujejo državni organi in počasen birokratski aparat, mi urejamo s kalašnikovkami in ročnimi bombami. Če vas gnjavi sosed ali uslužbenka na bančnem okencu, če ne morete dobiti invalidske pokojnine ali gradbenega dovoljenja, vse to lahko na Hrvaškem uredite s temi čudežnimi napravami, stokrat hitrejšimi in močnejšimi od najboljšega računalnika. Zato vi v zabojnike mečete še vedno uporabne, čeprav stare monitorje, mi pa še vedno uporabne, čeprav stare ročne bombe. Če se po štrucah kruha v zabojnikih meri življenjski standard nekega okolja, se po številu bomb najbrž meri njegov smrtni standard. Smrtni standard pa je na Hrvaškem eden najvišjih na svetu. Po policijskih podatkih imajo Hrvati 368.000 kosov registriranega, torej legalnega strelnega orožja. Količine neprijavljenega orožja ne pozna živ krst. Morda tudi zato ne, bi rekel nepoboljšljivi cinik, ker tisti, ki je zanj izvedel, največkrat ni več – živ. Preprost izračun pokaže, da na Hrvaškem, potem ko napolnimo vse kratke in dolge cevi, smrtni standard znaša skorajda naboj na glavo prebivalca. Tistim, ki jih ta statistični naboj ne bi dosegel, ostanejo ročne bombe. Hrvati jih imajo očitno na pretek.ritanska novinarka Elizabeth Royte je leto dni preučevala življenje zbiralcev mestnih odpadkov, revežev in brezdomcev, ki brskajo po zabojnikih za smeti za zavrženo hrano, reciklažnim materialom, starim papirjem, plastenkami, pokvarjenimi ali zastarelimi aparati – vsemi tistimi predmeti torej, katerih vrednost deli ljudi na tiste, ki jim smetnjak predstavlja odlagališče za presežne dobrine lagodnega življenja, in one, ki jim je presežna dobrina življenje samo. V prehrambni verigi velikih mest je zbiralcem odpadkov pripadla vloga urbanih insektov, žuželk, ki reciklirajo na tone odpadkov: brez njih bi se velika mesta zadušila v lastnih izmečkih.