Dnevi, v katerih prebirate zadnjo številko Vzgojiteljice v letu 2008, so v vrtcih že prepraznično obarvani. Čeprav v javnih vrtcih ne praznujemo praznikov – otroci jih praznujejo skupaj z družinskimi člani v zavetju doma – potrka predpraznično vzdušje tudi na okna igralnic. Vprašanje je samo v kakšni obliki in na kakšen način mu v vrtcih dovolimo vstopiti. Če bi bil to potrošniško naravnan način, kot ga z dobičkom izvajajo v trgovskih hišah, bi bilo gotovo napak. Če otroci kaj v dnevih pred božično-novoletnimi prazniki v vrtcu še posebej potrebujejo, so to umirjene dejavnosti, prijetna skupna druženja ob glasbi, pravljicah in zgodbah, lutkovnih in dramskih igrah, dejavnostih oblikovanja in slikanja, morda priprava peciva po preprostem receptu ali kaj podobnega. Vse dejavnosti, ki so daleč od kakšnega nervoznega hitenja. Vrtec kot oaza varne umirjenosti, ki so je otroci vse redkeje deležni v svojem domu. Starševstvo ni bilo nikoli lahko poslanstvo, tudi danes ni. Težko je pluti v družinskem čolnu med čermi različnih pričakovanj, zahtev in vplivov. Veliko delodajalcev zahteva od svojih zaposlenih največ dela ravno v mesecu decembru. Vtis imam, da jo najslabše odnesejo ravno najmlajši delavci, tisti, ki imajo še majhne otroke, a to danes nikogar ne zanima. Utrujenim stršem pogostokrat pomiri občutek krivde igrača, ki zamoti otroka, zato da imajo vsaj malo miru tudi zase. Kdo bi jim zameril ... Naravnanost potrošniške kulture na “želeti – kupiti – biti srečen” naredi otroško srce za trenutek morda zadovoljno, a samo za trenutek, ki se skupaj z zavrženo šaro razblini v nič. Otroke ni mogoče dolgo goljufati, saj nezmotljivo začutijo, da je bistvo v odnosih, ne v stvareh. Zadovoljile bi jih predvsem take zadeve, ki jih ni mogoče kupiti z denarjem: skupna igra in branje pravljice, sodelovanje pri skupnem opravilu ali delu, sprehodi, skupna doživetja v popoldnevih ali večerih. Tudi vzgojiteljice in vzgojitelji si šele takrat, ko si upamo biti iskreni v medsebojnih pogovorih, priznamo, da tudi v vrtcih še ni vse tako, kot bi si želeli, da bi bilo. Desetletno prizadevanje s kurikularno prenovo je gotovo dalo veliko pozitivnih izboljšav, tako pri strokovnem delu z otroki kot pri sodelovanju s starši, toda življenje je takšno, da se vedno znova pojavljajo novi problemi in s tem novi izzivi. Tako, na primer, mi je veliko vzgojiteljic že potožilo o problemu, ki nastane, ko imajo otroci na določen dan možnost igre z igračami, ki jih prinesejo od doma. Nekateri ob vsaki priložnosti, še posebno pa v decembru, prinesejo najnoveše modele elektronskih igrač, s katerimi se (skupaj s starši!) postavljajo pred drugimi otroki. Kako se potem počutijo tisti, ki nikoli ne prinesejo ničesar, vidijo vzgojiteljice na obrazih in v očeh. Ponekod v vrtcih zato ukinjajo pravico prinašanja igrač od doma. V javnem vrtcu se gotovo trudimo za odpravljanje razlik, ki so posledica socialne različnosti, bolje rečeno, socialne nepravičnosti. Z velikimi napori ustvarjamo med otroki vzdušje enakovrednosti, enakih pravic, sodelovanja, prijateljevanja, medsebojne pomoči in podpiranja. Poudarjamo vrednote prosocialnega vedenja, skrbi za drugega, spoštljive komunikacije in odgovornega sobivanja. Povsod tam, kjer je takšno vzgojno delo pravilo, ne izjema, ugotavljamo, da otroci sčasoma razvijejo sposobnost vživljanja v drugega in njegove potrebe, da se med otroki vzpostavi kakovostna komunikacija, da izražajo z besedami in dejanji medsebojno naklonjenost, da se pogostost konfliktov zmanjša na minimum, da se naučijo sklepati kompromise, vztrajati ali popustiti, zagovarjati svoje mnenje. Verjamemo, da se bo takšna temeljna izkušnja, ki jo lahko dobi otrok v javnem vrtcu, globoko vrezala v njegovo duševnost in pustila v njej trajno sled. V upanju, da bodo predpraznični dnevi v naših vrtcih in srcih potekali v čim bolj umirjenem in pozitivnem pedagoškem razpoloženju, vam naj zaželim lep božič v krogu najbližjih ter velikodušnosti in zdravja polno leto 2009. Srečno!