V prihodnjih mesecih bo mirovni proces postal eno samo veliko tipanje, pravega premika proti končni rešitvi konflikta ne gre pričakovati. Arabske države bodo skupaj s palestinsko oblastjo v mednarodni skupnosti pričele pospešeno diplomatsko dejavnost, da bi se Izrael tudi pod Šaronovo vlado držal že sklenjenih mirovnih sporazumov in da bi si tudi novi izraelski premier prizadeval doseči mir na podlagi številnih resolucij Združenih narodov. Vlade številnih arabskih držav bodo občutile povečan pritisk javnega mnenja za odločnejši nastop proti Šaronovemu Izraelu, a ker njihovi voditelji resno predvidevajo, da se bo Arik lahko na oblasti obdržal le kratek čas, bo tudi njihov odnos do Izraela še naprej na nizki stopnji. Kolikor je le možno, se bodo izogibale zaostrovanju odnosov, saj destabilizacija regije zaradi vse večjega gospodarskega sodelovanja z Zahodom nikomur ni v interesu. Na bližajočem se marčevskem vrhu arabskih držav v jordanski prestolnici Aman tako ne gre pričakovati rožljanja z orožjem, še manj kakšne vojne napovedi Izraelu. Bo takšna poteza razočarala Palestince? Morda le navadnega človeka z ulice, palestinsko vodstvo pa zna dovolj realistično oceniti, da se več kot pol stoletja trajajoči sen po samostojni državi v času Šaronove vlade ne bo mogel uresničiti.