Clint Eastwood, že dolgo ne več le simbol akcijskega antijunaka, temveč eden največjih hollywoodskih avtorjev, morda celo zadnji klasični studijski veteran, je bil lani, tako kot predlanskim, priden. In je v svojem že pregovorno ekonomičnem in ekspresnem slogu zrežiral kar dva filma. Bera je že na prvi pogled bolj vznemirljiva kot znameniti dvojček Zastave naših očetov in Pisma z Iwo Jime, ki ga v retrospektivi kazi predvsem spravljiva, državotvorna drža (zakrinkana v blago kritiko očitnega), odklon od avtorjeve siceršnje preokupacije, uperjene v razgrajevanje raznovrstnih pojavnih oblik avtoritete in v prevpraševanje vloge (mitološkega) nasilja v družbi. Prav to dvoje spet tiči v samem srcu obeh najnovejših Eastwoodovih filmov; če bodo domača platna na Gran Torino, intimnejšega, tudi proračunsko skromnejšega izmed dvojice, še morala počakati, je pred nami zdaj bolj bučno najavljani Zamenjan, premierno predvajan na rdečih preprogah Cannesa, kjer se je potegoval tudi za zlato palmo. Večji proračun in poudarjeno studijsko ozadje nastanka (Eastwood je film za hišo Universal, po dolgem času, režiral kot najeta delovna sila) seveda še ne pomenita nič slabega, sploh ker Zamenjan mirne vesti štejemo med Eastwoodove bolj ambiciozne in uspele podvige tipa Beli lovec, Črno srce ali Polnoč v vrtu dobrega in zla, skoraj tolstojevske freske nekega časa in miljeja, ki se izrisujejo na ozadju osebnih zgodb, neločljivo povezanih s tem zeitgeistom. Zamenjan – ustreznejši, tudi pravilnejši slovenski naslov bi bil Kukavičje jajce ali Podtaknjenec – se tako ugnezdi v Los Angeles z začetka stoletja, natančneje v radikalno skorumpirani politični in policijski sistem, pravi obraz kapitalizma skratka, ki je takrat dolga desetletja v šahu držal Mesto angelov. Témo je izčrpno obravnavala že kopica filmov, od Kitajske četrti do L. A. zaupno in nedavno Črne dalije; Zamenjan se kot novost kaže v poudarjeno feministični noti, ki disfunkcijskost sistema ponazori na primeru matere samohranilke. Tej materi policija namesto ugrabljenega otroka vrne napačno dete, nakar jo strpa v umobolnico, ker ženska ni zadovoljna. In ta mati v sijajni interpretaciji Angeline Jolie je nato tudi bistveni presežek filma, sicer (osvežujoče) klasicistične melodrame; s svojim razkošnim, baročnim obrazom in pretirano pomenljivo (ciniki bi rekli preprosto leseno) igro je Joliejeva že od nekdaj spominjala na izkoreninjeno hollywoodsko divo z začetka stoletja; Eastwood ji naposled podari ustrezen okvir in nato vanjo strmi z ljubečim, izkušenim očesom nekoga, ki je zlato obdobje doživel tudi sam.