glasbo – ne tako glasno, da bi lahko prebudila druge – in začela z vajami za ogrevanje. Te so vedno enake: sedem na tla, zataknem noge v prostor med omaro in tlemi, ležem, se dvignem, ležem … In tako naprej z vajami za trebušne mišice, za roke in noge in vso drugo navlako. Nenadoma zaslišim, da je pozvonilo in da je Jošt planil dol po stopnicah, nato pa so se odprla vrata. Bila je Izabela. »Bila? Hej, Bila, v tem čudovitem vremenu pa res moraš ven. Pridi z nami na bazen, prav?« »Nimam časa.« »Bila, ne bodi no neumna. Danes je zadnji dan počitnic, ti si moja najboljša prijateljica, pridi z nami! Meni na ljubo!« »Če pa nočem. Bazen se mi zdi dolgočasen.« Izabela me je poskušala na vse načine prepričati. Ostala sem neomajna. Razočarana je odšla, jaz pa sem glasneje navila glasbo. Ne, to ni bila nikakršna žrtev, raje sem plesala kakor plavala. In ker sem hotela biti naslednjega dne popolnoma pripravljena, sem vadbo pač podaljšala. Nato sem se oprhala, si umila lase, si oblekla rumene kratke hlače in rumeno-belo črtasto majčko z ozkimi naramnicami, smuknila v strupeno zelene sandale, s skodelico čaja sedla na sonce in delala družbo babici. »Babica« zveni strašno staro. Seveda, moja babica ni več najmlajša, je pa tako mladostna in temperamentna, da ji ni mogoče reči »babica« ali »stara mama«. Ime ji je