Včeraj se je začelo tudi mrzlično iskanje »slovenske hiše«, saj se je podobno zbirališče slovenskih navijačev v Beogradu izkazalo za zelo uspešno. Na koncu je predstavnik turistične agencije TAO našel zelo primeren lokal, v katerem bodo prišli na svoj račun tako tisti, ki prisegajo na piva irskih blagovnih znamk, kot ljubitelji česa močnejšega, saj tudi tam žgane pijače postrežejo veliko bolj radodarno kot pri nas. Če mislite, da bo po tekmah, ki se končujejo skoraj ob polnoči, za obhod lokalov prepozno, ste se pošteno zmotili. Ob enih zjutraj je na ulicah precej večja gneča kot ob enih popoldne, ko je pravzaprav »siesta« in ljudje počivajo, ob treh zjutraj lokalni večinoma polni do zadnjega kotička, prazniti se začnejo šele po peti zjutraj, medtem ko najbolj vztrajni brez težav lahko dočakajo dan. Najraje na plesišču, kjer se vam bodo zagotovo pridružile vroče Španke. A pozor, sem ter tja se znajde tudi kakšna, za katero se izkaže, da je kakšen. Toliko transvestitov, kot jih je v Španiji, menda ni nikjer drugje na svetu. Skoraj prepričan sem, da si je recept za »gazpacho«, znamenito špansko jed, izmislil kdo, ki se je po dolgih španskih nočeh zbudil s hudim mačkom. Glede na včerajšnjo izkušnjo ne vem, ali sploh obstaja boljše zdravilo za odganjanje tegob po prevelikih količinah alkohola (»kriv« je bil kakšen koktail mojito preveč) od hladne paradižnikove juhe.