Medtem ko so se udi cerkvenega občestva ukvarjali z načelnimi pravno-političnimi in etičnimi vprašanji, je Marko Hren cerkvenim oblastem predlagal čisto konkretne stvari. V cerkvi na Taboru, ki stoji ob robu vojašnice, kakšnih 200 metrov od zaporov, se je dogovoril, da bodo zvonili bolj pogosto, tudi ob urah, ki za zvonjenje niso predvidene. Hren je računal, da bo kdo od zapornikov na nenavadno zvonjenje pozoren in da bo iz tega potegnil kakšen sklep. Ker se je po parih dneh ritem zvonjenja močno spremenil, so zaporniki res ugotovili, da se na Taboru dogaja nekaj nenavadnega. Sicer pa niso vedeli za vrvež, ki je vladal na svobodi. Janša, denimo, je nekega dne, ko so ga z avtomobilom peljali iz pripora do zdravnika, na plankah zagledal svojo sliko. Ni pa vedel, ali je to dobro ali slabo. Svojci, ki so obiskovali priprte, so skušali namigniti, da se zunaj dogajajo pomembne reči. Janševa sestra je priporniku na skrivaj izročila nekaj izrezkov iz časopisov, nekaj podatkov pa je v ječo prinesel tudi vojaški zagovornik Mihajlo Krpan.