Dvigovanje temperature v medijih pred odločilnimi tekmami slovenske reprezentance za uvrstitev na svetovno nogometno prvenstvo je pri kruha in iger željnih množicah nedavno povzročilo svojevrstno žogobrcarsko vročico. Nogometne navdušence seveda težko prepričaš, da gre le za igro in šport, vendar evforija tokrat še zdaleč ni zajela samo njih. Izlive najrazličnejših čustev pred »zgodovinsko bitko« v dodatnih kvalifikacijah je bilo mogoče razbrati na tako rekoč vsakem koraku. V zraku so lebdela modrovanja, ki so podžigala »ognje strasti«, napovedovala »gole odrešitve«, soustvarjala t. i. slovensko nogometno pravljico, ki naj bi jo dokončno izpisala uvrstitev na SP A ni se zgodilo samo . to. Fuzbal je naenkrat postal alfa in omega. Ventil za sproščanje najrazličnejših frustracij. Obliž za vse rane in težave, s katerimi se v resničnem in medijsko manj pokritem vsakdanu spopadajo duše slehernikov. Pretiravam? Kaj pa je potem bilo to, kar se je dogajalo pred obračunom z rusko reprezentanco in po njem? Ko je po srečnem razpletu dogodkov v Moskvi napočil dan D v Ljudskem vrtu? Tudi če nisi hotel, si se pred njim lahko naposlušal o epskem boju med Davidom in Goljatom. Ja, celo o spopadu med ruskim cesarstvom in nekakšno našo krajevno skupnostjo, ki da mu junaško stoji naproti. Pa o denarju, ki se mu tokrat po robu postavljajo srce, pogum, kemija. O zmagi vseh zmag, ki da jo nad ruskim medvedom lahko doseže naša složna ekipa, generacija slovenskih nogometašev pod vodstvom izjemnega stratega in množica tistih, ki živijo in dihajo z njimi, ki na igrišču pomenijo dvanajstega igralca … In potem se je zgodilo. Slovenska nogometna pravljica je dobila srečen konec in celo nadaljevanje. Dosežena je bila zmaga. Še več: katarza na igrišču in zunaj njega. Predsednik vlade je po tekmi končno skrtačil kopačke, doslej zadržani predsednik države je kričal z navijači. Ni čudno, da se je ob vsem tem cirkusu marsikomu zazdelo, da v tej deželi ni nič pomembnejšega od fuzbala. Da je famozna fuzbalska zmaga le še en dokaz o tem, kako veliko lahko storimo, če smo složni, čeprav nas je malo in bla, bla, bla. Politični marketing, populizem in v nacionalni ponos preoblečeni nacionalizem so že od nekdaj odlično sredstvo za speljevanje pozornosti drugam. Ja, večja kot je kriza in večje kot so napetosti v družbi, večje so potrebe po ventilu. Po spektaklih za množice, po sladki pozabi. Kakšna kriza neki, kakšna zadolženost in brezposelnost?! Kakšen boj za delavske pravice in pokojnine vendar?! »Kdor ne skače, ni Slovenc!« Koga pa še zanima, da se pri nas igra zanič klubski nogomet, da na derbijih, pred njimi in po njih na ulicah pogosto nisi več varen pred huligani? Da »navijači« vdirajo že v slačilnice in nasploh postajajo vse bolj predrzni. Kdo bi si zdaj še belil glavo z dogovarjanjem rezultatov zaradi športnih stav? Ali ni najpomembnejša uvrstitev na svetovno nogometno prvenstvo in to, da bomo tam igrali mi? Oprostite, ampak mi na SP ne bomo igrali. Tudi Slovenci na SP ne bomo igrali. Igrala bo le slovenska nogometna reprezentanca. Tehnično in taktično zrela ekipa športnikov, ki je znala izkoristiti priložnost, tisti, ki so najbolj zaslužni za omenjeni uspeh. Vi in jaz lahko zanje le držimo pesti. In si nalijemo čistega vina …