Potem, ko ljudje nekako najdejo konsenz, kako bi socializirano, kultivirano in prilagojeno, torej »ubogajoče« živeli, ko se dogovorijo kaj posameznik v družbi sme in kaj ne, se vselej najdejo neke frustrirane marginalne skupine (manjšina), ki terjajo pravice za svoj »simptom«, za svoj »patos«. In če je v modi (ultra-)liberalizem, jih celo dobijo. Npr.: na Nizozemskem so ljubitelji pedofilije dobili pravico, da se združujejo v politični (pedofilski) stranki. Njihove pravice so bile uslišale šele po intervenciji evropskega sodišča. Groza! Groza zato, ker pedofili »pokvarijo«, bolj rečeno »ubijejo« (zaznamujejo z nesrečnostjo) vse tiste otroke, ki jih spolno zlorabijo. Spolno zlorabljeni otroci nikoli ne morejo biti na tak način normalni (in srečni), kot če se jim spolna zloraba ne bi zgodila. Paradigma je v mnogih pogledih zelo podobno paradigmi uveljavljanja pravic homoseksualcev, da lahko posvojijo otroke oz. s svojo »specifiko« (željo po otroku, ki ga po naravni poti ne morejo imeti) na nek način »okužijo« (fatalno zaznamujejo) tretjo osebno, otroka, ki nima možnosti svobodne izbira. Namesto oz. v imenu otroka se mora zanj potegniti država – in to s (strokovnimi) pogledi, ki napovedujejo in utemeljujejo osebnostno »specifiko«, ki jo bodo takšni otroci deležni skozi odraščanje ob istospolnih posvojiteljih zaradi nespretnosti državnih družinskih (ultra-)liberalnih ideologov oz. gejevsko-lezbičnih in (pro)feminističnih lobijev (aktivistov).