Že zjutraj je bilo na dostopu do stene neverjetno toplo, skoraj vroče. Še dobro, da so praviloma vse večje stene pri nas obrnjene proti severu in da tudi največja med njimi, triglavska, od te značilnosti ne odstopa. Razen na nekaj bolj izpostavljenih delih, kamor posije sonce, smo plezali v prijazni senci. Triglavska severna stena je najmogočnejša v slovenskih gorah in s tremi kilometri širine in tisoč metri vertikale ena največjih kopnih sten v vseh Alpah. V njej je speljanih več kot sto plezalnih smeri in kar pod 34 izmed teh se je podpisal legendarni slovenski alpinist Franček Knez. Tudi sicer je za slovenske alpiniste – in druge gornike – zelo pomembna. Posebno vlogo je odigrala v prvih desetletjih 20. stoletja, zlasti v času narodnoosvobodilnega boja. Takrat se je v naših gorah bìl boj za prevlado med Nemci in Slovenci predvsem glede posesti. Pomembno je bilo postavljanje in lastništvo planinskih koč, nadelava poti itd. Ta boj se je preselil tudi v stene in triglavska je bila še zlasti prestižna. Nekaj časa so po težavnosti prvenstvenih smeri prednjačili nemški alpinisti z Nemško, Bavarsko smerjo in smerjo Prusik – Szalay, a so jih Slovenci kmalu ujeli, preplezali najmanj tako težke (npr. Gorenjska, Skalaška smer) in končno tudi težje. Med legendarnimi dosežki verjetno najbolj izstopa vzpon Joža Čopa po Osrednjem stebru takoj po 2. svetovni vojni. Takrat je v steno vstopil s soplezalko Pavlo Jesih, a je omagala in potem je 52-letni Čop najtežji del še nepreplezane smeri zmogel sam, brez varovanja in sestopil v Vrata po pomoč. Podobnih zgodb iz Triglavske severne stene je še precej in prav zaradi tega ter zaradi njene mogočnosti je želja vsakega alpinista, da jo prepleza. No, ne samo alpinistov, ampak tudi gornikov, ki radi zahajajo v hribe, nimajo pa zadostnega znanja za alpinistični vzpon. Vedno pogosteje takšni ljudje najamejo gorskega vodnika. Povpraševanje po vodenih turah v zadnjem času narašča in Triglavska severna stena je pri vrhu seznama plezalnih ciljev in želja gostov.