Dva dni po končanem ne preveč kompliciranem, vseeno pa mučnem ločitvenem postopku sem se sprehajal po Ljubljani. Brez kakšnega posebnega cilja sem bil, hotel sem si samo zbistriti glavo, saj sem se naveličal buljiti v strop svoje sobe v gostilni Mrak. (Tja se je naselil takoj, ko se je sklenil pobrati od svoje bivše. Op. p.) Sprehajal sem se torej ob Ljubljanici in srečal tri krasne punce. Nekje med petnajst in šestnajst let so morale biti stare, bile so v res kratkih miničih, noge dolge in ogorele, brez celulita in odvečnega špeha. Kot tri boginje so se mi zazdele in tudi ravno tako nedostopne. Sploh za možakarja srednjih let, kot sem bil takrat sam," mi reče in se mi zazre v oči s pogledom, ki mi pripoveduje, da je bil takrat star toliko, kolikor sem zdaj jaz. "Zvečer, ko sem se vrnil v sobo, sem bil totalno na tleh. Takrat sem se prvič zavedel pomena besede starodobnik, čeprav sploh še ni bila v uporabi. No, da bi pregnal depresijo, sem pomislil, da bi si poiskal kurbo. Že sem vstal s postelje, tedaj pa so mi še enkrat prišle pred oči tiste smrkave boginje. V trenutku sem se zavedel, da če bi takrat stopil na ulico in si našel kurbo, bi bil čisto na istem kot pred štirinajstimi leti, ko sem pristal, da bom najprej hodil in se pozneje poročil s svojo bivšo ženo. Razumeš?" Ker nisem niti najmanj razumel, mi je hitel pojasnjevati: "Moja žena je bila takrat najlažja rešitev, ker so bile moje vrstnice, ki so bila takšne kot te tri, videti totalno nedosegljive. Moja žena je bila videti še kar, sicer premajhna, z bistveno prekratkimi nogami in preveliko ritjo, ampak imela je sprejemljiv obraz, pa sem se odločil zanjo. Napaka!" se zasmeji. "Enaka napaka, kot če bi šel po kurbo: spet bi pristal na najenostavnejšo rešitev. Namesto tega sem takrat sklenil, da bom odslej hodil samo še s puncami, kakršne sem si želel v mladih letih, pa nisem imel jajc za to." Potem je povedal, kako si je že naslednji dan spremenil celoten videz. Prej je imel redke rjave lase spete v čop in počesane tako, da je neuspešno prikrival plešo. Zdaj se je ostrigel skoraj na balin. Začel je redno hoditi na fitnes, vsak dan je vsaj eno uro tekel. Džins in druga oblačila, ki jih je nosil še kot mladenič, je zamenjal z letom primernejšimi. "Pomemben trik je v čevljih," se mi je nasmehnil. "Zmeraj nosi lepe, čiste čevlje, s tem boš naredil prijeten vtis, kajti ne glede na to, kakšni smo po duši, je ta očem nevidna, do njenega spoznanja pa se moramo zadovoljiti s tistim vidnim," me uči. "Še pomembnejši od spremembe zunanjosti pa je bil spremenjen odnos do žensk: večina fantov se počuti kot totalna zguba, ko jih punca zavrne, sam pa sem se odločil, da je prava zguba tisti, ki ne naredi prve poteze. Seveda sem nekajkrat izpadel totalen bebec, ampak ko sem se naučil pravil igre, sem imel zmenke z več kot dvajsetimi mladimi puncami, večinoma pol mlajšimi od mene," se smehlja. Spomnim se, da smo ga ob takšni priliki spoznali tudi mi: bilo je pred skoraj desetimi leti, ko smo sedeli v lokalu v družbi kolegic s faksa, nekaj kramljali o izpitih in podobnih stvareh, ko je pristopil k nam, vprašal, ali lahko prisede in besede so stekle. No ja, takrat ni imel posebnih uspehov, kajti punce so kmalu odšle, on pa je obvisel z nami skoraj do jutranjih ur, ne glede na to, da je dobro desetletje starejši in da ga je naslednji dan čakala služba.