Če slovenskemu intelektualcu rečete, naj vam našteje nekaj francoskih, grških, nemških ali pa kitajskih specialitet, ga zagotovo ne boste spravili v zadrego. Zalomi se pri ameriških. Kaj je pravzaprav ameriška kulinarična specialiteta? Odgovor je hiter, preprost in učinkovit, kot večina ameriških stvari: sočen hamburger s poljubnimi prilogami, ocvrt krompirček in papirnata čaša budweiserja ali coca-cole. In koliko slovenskih gurmanskih užitkov, ki nam jih ponujajo ljubljanske gostilne, bi znali našteti, če vas zbudijo ob pol petih ponoči? Malo, če že ne nobene. Aha, tu je catch! Nihče ne ve za ameriško nacionalno hrano, prav tako kot ne ve za slovensko, a kljub temu je ameriška zavzela malodane ves svet, žgancev in krvavic z zeljem pa ni moč dobiti niti v domačih obratih hitre prehrane. Sklepam, da se v tem skriva (ne samo) slovenski odklonilni, ekološko osveščeni in tipično zavistni odnos do hamburgerja, ki je pahnil v pozabo večurno kulturo uživanja hrane in ki dominira na jedilniku meščana, ujetega v divji vrtinec civilizacije. Slovenci pa se hamburgerju maščujejo še na en način: z maličenjem in parafraziranjem prvotne zamisli o tem toplem sendviču. Poglejmo konkretno: če se sprehodite po ljubljanski železniški postaji, tem urbanem središču groze, gorja in gravža, morate biti že prekleto lačni, da si v enem od treh kioskov privoščite hamburger ali tisto, kar si njegovi peki pod tem pojmom predstavljajo. Gre za standardnega what's-wrong-with-this-picture križanca med pleskavico v lepinji in hamburgerjem, pripravljenega kdo ve koliko ur prej ter zavitega v ne ravno apetitlih papir. Ko si ga zaželite, ga maître d' za kako minutko stoično porine v mikrovalovno pečico, kjer nekoč zamrznjeni sesekljani zrezek, ajvar in gorčica (čebula in solata sta luksuz) dobijo prav blažen okus, ki skupaj z vašim razočaranim pogledom (saj veste, da ravno tu tiči zlo) pomeni uverturo v črevesni ča ča ča. Odštejete 200 SIT in greste; npr. do kioska Pri Zmaju, ki je na proletarski gurmanski lestvici kak klin višje. Tam se nostalgija po pleskavici v lepinji, ki smo jo Slovenci z osamosvojitvijo definitivno izgubili, še najmanj zagatno upredmeti. Chefinja vam jo pripravi pred nosom, vas vpraša po prilogi in zaračuna 200 SIT. Malce vas požgečka le, da denar in pleskavico obrača z istimi rokami, a kaj bi to! Spomnite se, kako vam v trgovinah servirajo štruce kruha: listek papirja za ogromno štruco, pa čeprav jo nato butnete v voziček, poln gnojila za lončnice. Kultura, pač, ki nekoga moti le pri pleskavicah. In podobno je v vseh hambijih, rambijih in bambijih, ki po Ljubljani cvrejo »hamburgerje«. Je v specializiranih krmilnicah kot Rio Ham Ham, Dairy Queen in McDonald's kaj drugače? Je, toda ne v Rio Ham Hamu: mikrovalovka je še vedno glavni kuhar, meso je v trgovinskih »bombicah«, zelenjava je poklapana, osebje pa se je najverjetneje odločilo nazorno pokazati, da so fast-food restavracije resnično gigantski proizvajalci odpadne embalaže: trikrat sem bil tam in trikrat so bili koši za smeti nemarno polni. Slučaj? By the way, »double cheese« stane 190 SIT, premorejo pa še fish burger (z zeljnato solato??? za 200 SIT) in kalamare (280 SIT), kar do zdaj ni uspelo še nobeni od obeh konkurenčnih multinacionalk, kamor sem nato zavil. Yes, pet zvezdic za temno pivo obema, minus za visoke cene; Dairy Queen 85 SIT za 0,25l, McDonald's 130 za 0,3l. Dairy Queen se lahko pohvali z dokaj široko ponudbo, od queen chicken-a (245 SIT), pic (270-340 SIT) in hot dogov (170 SIT) pa vse do solat (koruza, riž ali mešana, 180 SIT), ter humanim odnosom do hamburgerjev. Slednjega je zaznati tudi v McDonald'su, in to za kakšen tolar manj - toda ponudba je neodpustljivo skromna! Z big macom (220 SIT) jim verjetno ne bo v nedogled uspevalo zadrževati jedcev, ki bodo - pestrost je mati užitka - zavili po Čopovi navzgor. Skrivnost je še, zakaj sem moral trikrat čakati ravno na double cheese (175 SIT) in zakaj šparajo s prtički (v Dairy Queenu si z njimi postrežeš sam, večji so, pa še logo firme imajo natisnjen - za zbiralce.) Priznam pa, da čistoče v obeh (in edinih!) restavracijah nisem pogrešal. Kaj pa hamburgerji? Hm, po mojem mnenju niso taki kot v Londonu, Amsterdamu, Glasgowu in Frankfurtu, čeprav mi je Ervin Hladnik-Milharčič zatrdil, da so. Dodal je še, da jim manjka samo to, da med žvečenjem skozi okno ne vidiš Londona, Amsterdama, Glasgowa in Frankfurta. Kdo ve? Jaz bom do končne razsodbe vztrajno čakal še na Burger Kinga (in njihov quarter pounder z gobami) ter Kentucky Fried Chicken. Ljubljana se mi zdi nekam prazna brez njiju.