Tistega dne, ko sva se z Borutom odpravila na tajno nalogo v Festivalno dvorano na motivacijski seminar, je lilo kot iz škafa, zato sva vsa bedna in rahlo scuzana, vsak z mislimi še na žuru prejšnjega dne, na sobotno jutro ugotovila, da sva vrhunec motiviranosti že doživela, ko sva se iz toplih postelj transportirala v ta prekleti dež. Ljudje, ki so se gnetli na stopnišču in pred garderobo, niso bili ravno enakega mnenja. Primož, ki sva ga spoznala pred vrati, nama je razložil, da se je za udeležbo na seminarju odločil, ker nekaj modelov, ki se ukvarjajo s podobnimi stvarmi, že pozna, nekaj je o njih prebral in ga zanima, iz kakšnega testa je Mori, o katerem je slišal same dobre stvari. Veseli in zadovoljni obrazi so energično skakljali sem ter tja, se gnetli ob improviziranem pultu in naročali kosila, si ogledovali propagandno gradivo in fotoportrete učitelja, ki so bili razobešeni po vsem preddverju. Iz dvorane je že nažigala glasba, okoli pa so skakljali nekakšni redarji v rdečih majčkah z natisnjeno Smiljanovo podobo na eni strani, na drugi pa z njegovim izrekom »Ne uporabljajte samo svojih možganov, nekaj si jih sposodite tudi od drugih«. No, kasneje so me podučili, da ne gre za redarje, ampak za mentorje animatorje. Ko so odprli vrata, se je pisana množica kriče in ploskajoč, s kartončki s svojimi imeni okrog vratu, zapodila v dvorano ob taktih Gamsove Kdor ne skače, ni Slovenc, Baby I Wanna Know if You'll be My Girl DJ-ja Oetzija in podobnih hitih. Pridno so posedli po stolčkih, na katerih so jih čakali neka zdravstvena revija, propagandni material, delovni zvezek in plastičen kuli, kramljali in čakali na zvezdo dneva. Naenkrat se je v dvorani stemnilo, prižgali so se reflektorji, stroboskop in začela je nabijati muzika, še prej pa so na videosteni predvajali dokumentarne posnetke matere Tereze, Martina Luthra Kinga in še nekaterih drugih uspešnežev. Festivalna dvorana se je za trenutek spremenila v pravo diskoteko, in ko se je na odru začel valiti še dim, je ob spremljavi komada Life will never be the same in ploskanju množice ob podpori totalno naspidiranih mentorjev v rdečih majčkah na oder pridirjal on, Smiljan Mori v soju spremljajočega reflektorja. Vse skupaj me je še najbolj spominjalo na to, kako uletijo na parket košarkarji kakšne ekipe NBA, da se pred tekmo predstavijo fenom. Šov se je začel. Poti nazaj ni bilo več. »Kdo bi bil rad bolj motiviran? Kdo bi imel rad več sreče in zadovoljstva? Prišli ste na pravi kraj!« je rohnelo iz zvočnikov v kleni štajerščini. Ljudje so ploskali, nekateri kričali, le žvižgov ni bilo slišati. Sledili so pozdravni nagovori. »Kdo je iz Ljubljane? Maribora? Kopra? Kranja?...« ob vsakem omenjenem mestu so se dvigovale roke, in ko je malo večjih krajev zmanjkalo, so prišli na vrsto posamezni predstavniki manjših zaselkov. Prišli smo vse do Rovt. Takoj na začetku je Smiljan omenil tudi svoj dialekt. Da se ne bi pritoževali, da »po štajersko govori«. Če bi šel na govorni tečaj, ne bi imel časa za predavanja in veliko ljudi bi ostalo brez njegovih motivacijskih šovov. Začela se je drama. Vsak je moral svojemu sosedu na stolčku čestitati, ker se je odločil priti na seminar. To naj bi bilo že 80 odstotkov uspeha. Samo še vaditi je treba, ker vaja dela mojstra. Smiljan, ki je bil v beli oprijeti majčki z mikrofonom za ušesi bolj kot kak predavatelj videti kakor pevec kakšnega boy benda, je skakljal okrog, pripovedoval zgodbe, veliko zgodb in še več zgodb. Ljudje so sodelovali. S ploskanjem, z govorjenjem, notranjo in zunanjo energijo. Takoj sem poštekal, da ne bo nič dobrega, če se ne spravim v kakšen kot in le dejavno opazujem, sicer bom moral dejavno sodelovati v igri »Lepo je biti srečen s Smiljanom Morijem«. Igric ni bilo malo. Mentorji so sestavili skupine. Vsi se morajo med seboj dobro spoznati. Jasno, team work. Vsaka skupina je imela svoj slogan v stilu »Najboljši smo mi«. Ob mletju besed, zgodb, vicev, pregovorov in nasvetov je od časa do časa skozi zvočnike zavibrirala nekajminutna tehnoštanca najhujšega kalibra. Ljudje so vstajali in začeli skakati kot po kanvasu, ročice pa so besno tleskale druga ob drugo. Nato je sledila naslednja vaja, objemanje. Folk se je množično začel objemati, kot da se ne bi videli sto let. Ok, nekateri med približno tristo slušatelji so se res poznali že od prej, drugi ne. Parov niti ni bilo tako veliko. Če bi sodil po enodnevnem druženju z na novo motiviranimi, je tipična obiskovalka Smiljanovega tečaja ženska, stara od 20 do 40 let. Čisto drugače kot na podobnih motivacijskih treningih, kakršni so Network 21 in podobni, ki sem se jih imel čast udeležiti pred leti, kjer so bili moški v večini. Jasno, Smiljan večkrat rad uporabi besede, kot so čustva, ljubezen, otroci, družina, sreča. In kdo najraje posluša zgodbe o srečnih, bogatih in uspešnih. Ženske seveda. »Uspeh brez zadovoljstva ni uspeh,« med čečkanjem na tablo kriči Smiljan. Ljudje so seveda za. Zelo za. Tudi za masažo, ki sledi. Najprej masirajo drug drugega, nato skupina skupno gnete posameznika. Ob zvokih glasbe seveda. Med masažo poslušamo That' s the way I like it in ob motivacijskih nagovorih predavatelja sledi »pavza« s poplesavanjem na tehnoritme in ploskanjem, nato naslednja vaja. Vse svoje težave dvigneš nad glavo in jih položiš na tla. Nato hodiš po njih in jih brcaš. »Kdaj si srečen? Pokaži, kako si srečen,« med prikazovanjem veselja naših fuzbalerjev v Romuniji in Ukrajini melje Smiljan. »Najbolj sem bila srečna, ko sem doživela orgazem z možem,« razloži ena izmed slušateljic in je deležna najbolj huronskega aplavza. Nato spet tehno in vaje in tehno in vaje in nagovori in sodelovanje in ponavljanje za učiteljem kot v šoli in pisanje v delovne zvezke. Do odmora. Za kosilo, s potrebnim doplačilom seveda, imamo dva menija. Mesnega in vegetarijanskega. Nekateri komaj čakajo svojo cigareto in se gnetejo pred vrati, drugi malicajo, tretji kramljajo. Med enournim odmorom za kosilo iz dvorane zgine le peščica ljudi. Drugi nadaljujejo peklenski tempo vaj in plesnih vložkov ob tehnu ter naučenega posebnega pozdrava z migetanjem rokic, ki se sprevrže v nekakšno supermensko pozo. Delovni zvezki se polnijo. Težave izginjajo. Vmes imamo še kakšno malce bolj relaksing vajo v slogu newagerskih gurujev. Spominjamo se težav, najhujših strahov in jih potem sproti odpravljamo. Ob glasbi, govorancah, plesanju, ploskanju in podobnih artističnih točkah, vmes Smiljan zamenja še barvo majčke, dočakamo večer. Nekateri popolnoma utrujeni, nekateri prav blaženi, nekateri čisto dostojno zadovoljni. Sledi še podpisovanje Smiljanovih knjig in izmenjava telefonskih številk med novonastalimi zmotiviranimi prijatelji in prijateljicami. Medtem je zunaj nehalo deževati. n