Še sveže se spomnim punkerskega paketa ameriških skupin, ki so pred leti s promotorsko žilico Bube uprizorile manjši punkerski festival v K4. Med tako zvenečimi imeni vnovič zagnane punkerske scene, ki je bila na krilih MTV pripravljena, da se prilizne motivatorjem popa, in prisrčno upa na kakšno priznanje, so kot prvi med prvimi predskupinami nastopili tudi At The Drive - In. Kvintet iz El Pasa ali bolj na oko favorizirana četica belsko-mehiško-orientalskih mladcev, ki so ne glede na zgodnjo uro nastopa privabili domače spremljevalce rockerskih dogajanj. Seveda fantje iz El Pasa niso bili niti za odtenek v delokrogu zlajnanega ameriškega modela »one, two, three, gremo vsi«, temveč so kot predstavniki hrupno ritmične sekcije in ozaveščene socioljubezenske poetike napovedovali nekaj resnično velikega. Njihova mini plošča In/Casino/Out je že takrat v krogih privržencev neodvisnega zvoka veljala za kultno in verjetno ni bilo nobenega odjemalca njihove godbe, ki skupini ne bi napovedoval bleščeče prihodnosti. Njihovi aduti so bili urbanizirani zvok, ki je priklical v spomin evolucijski podaljšek ameriškega hard cora iz osemdesetih, neverjetno uigran in discipliniran inštrumentarij in tisto najpomembnejše za vsako veliko rokenrolsko predstavo: karizmatičen, spontan, luciden, neposreden, motiviran in hiperaktiven pevec Cedric Bixler Zavala. Ko so At The Drive - In leta 2000 za založbo Grand Royal izdali ploščo Relationship Of Command, so se napovedi tudi uresničile. Ne le, da so naklade poskakovale vsak teden, dve leti za prvim ljubljanskim nastopom je skupina krasila naslovnice kredibilnega glasbenega tiska in vsi so že govorili o novi Nirvani. Zaman. Skupina, ki je ZDA v svojih prvih letih obstoja s koncerti nekajkrat prehodila, je v promocijske namene albuma Relationship Of Command prestopila kontinentalne okvire. Čez vikend so igrali na Japonskem, torek je bil namenjen Londonu, četrtek in petek zahodni ameriški obali, potem pa spet polet v Evropo. Ob takšnem urniku so nas obiskali še enkrat in interier ljubljanskega kluba Orto bar uporabili v videospotu za skladbo One Armed Scissor, ki je bil hkrati njihov prvi uradni videospot. Potem se je skupina razšla. Povsem nenadoma in hkrati povsem pričakovano. Psihofizično so ob tako natrpanem koncertnem urniku pregoreli, kar je posredno vplivalo na idejno-vsebinski razkol. Cedric in kitarist Omar Rodriguez - Lopez sta (kljub še vitalnemu obstranskemu projektu De Facto) ustoličila skupino Mars Volta, preostala ekipa pa Sparto. Slednja nadaljuje tradicijo emorocka, začinjenega s kitarskim popom, v nasprotju s polnokrvnim tkivom Mars Volta, ki ga večina z razlogom uvršča med najboljša imena progresivnega rocka. Vendar ta glasbena etiketa ni ključnega pomena za zvok Mars Volte in njihovega prvenca De - Loused In The Comatorium, ki ji je lastno formuliranje simfonije v rocku uspelo vključiti v hrupno punkersko zavetje. Zato se popolnoma strinjam z opazko, da Mars Volta zvenijo kot latino punkerji, ki so dobili v roke notne zvezke skupine Led Zeppelin. Prvič, ker Mars Volta, to soboto bodo nastopili v Gala Hali na Metelkovi, svojo eksperimentalno aranžersko formo znova in znova rešujejo z »žmohtno« ritemsko sekcijo in z bridkimi kitarskimi rifi. Drugič, ker jim stopnjevanje dramatike še posebno omogoča in potencira barvitost Cedricovega vokala, ki se v zelo kratkem reakcijskem času prelevi iz tihožitja v neartikulirani desant. Definiranje njihove glasbe, četudi so sodelujoča imena v razponu od producenta Ricka Rubina, Flea, Frusicantea do Jeramyja Warda, je, kot da bi razčlenjevali zgodovino rocka in se poglabljali v iste evolucijske iztržke. Morda bi dešifrirali teksaško najstniško fascinacijo, skrito pod imenom Dr Who? Morda pa se le enostavno prepustili vibraciji z odra.