Odgovor je pritrdilen, vendar če je le mogoče, naj bo ta »sosedova«. Zgrešeno je mnenje vseh tistih, ki na pašnikih puščajo rasti sadno drevje z namenom, da bo nudilo drobnici senco in kmetiji obilni pridelek sadja. Vedeti je treba, da se s premikanjem sonca po obzorju pomika tudi senca pod drevesi, kar za ohranjanje dobre paše lahko predstavlja velik problem. S senco se pomikajo tudi živali, ki tako poležijo in pohodijo vso travo, ki je pod drevjem. Te trave pa pozneje ne popasejo. Kdor je imel opraviti pri čistilni košnji s tako povaljano travo, bo že vedel, o čemu je govora in za kakšno mukotrpno delo gre. Pašniki praviloma mejijo na sosedove parcele, ki imajo sadno drevje, ali pa so zaraščene tako, da na robovih ograjene čredinke nudijo dovolj potrebne sence. Sadno drevje v času zorenja (in odpadanja sadja) lahko pri organizaciji paše predstavlja velike težave. Kar prepogosto se namreč dogaja, da drobnica ne pase, ampak le čaka na sadje. Nekatere živali tako ure in ure strmijo v krošnje v pričakovanju, da jim veter otrese kak sadež. Kaj predstavlja nepopasena travna ruša za organizacijo paše, ni potrebno izgubljati besed, saj smo o tem že govorili. Tudi živali, ki postanejo zasvojene s sadjem, ne pasejo in tako prireja iz dneva v dan bolj upada. Predvsem nastanejo hude posledice pri izpadu v mlečni prireji. Na srečo je pri reji koz teh primerov manj, saj se koze na pašniku najprej lotijo grmičevja in dreves in jih praviloma že v prvem letu ogolijo. Pri vsem tem velja opozoriti, da je senca za drobnico zelo pomembna, saj se (predvsem v poletnem času) drobnica vanjo zateče pred hudo vročino in nadležnim mrčesom. Ne glede na vse omenjeno, pa se težavam najlažje izognemo z nočno pašo, ki zagotavlja kozam in ovcam najboljše pogoje, da si s pašo dodobra napolnijo svoje vampe. V hudi vročini za senco poskrbijo živali kar same, in sicer tako, da se stisnejo skupaj - z glavami obrnjenimi v sredino kroga.