Svet je bil doslej do te knjige zelo prijazen. Prodaja angleških izdaj v vseh različnih oblikah je že presegla poldrugi milijon izvodov. Pred mnogimi leti mi je zdaj že upokojen podjeten založniški pirat v Chicagu zagotavljal, da je bilo po vseh Združenih državah prodanih že nad milijon izvodov; ker je knjiga izšla pred podpisom konvencije o avtorskih pravicah, zaradi tega sicer nisem imel nobenega materialnega dobička, vendar tudi slave in priljubljenosti med ameriškim občinstvom, ki mi ju je prinesla, ne gre zaničevati. Prevedli so jo v menda vse evropske jezike in tudi v nekaj azijskih. Zaradi nje sem dobil na tisoče pisem od mladih in starih; zdravih in bolnih; veselih in žalostnih. Prihajala so z vseh koncev sveta, od moških in žensk. Tudi če bi bila ta pisma edino, kar bi mi ta knjiga prinesla, bi bil vesel, da sem jo napisal. Še zmerom imam nekaj počrnelih strani izvoda, ki mi jih je poslal mlad kolonialni častnik iz Južne Afrike. Vzeli so jih iz nahrbtnika mrtvega tovariša, ki so ga našli na Spioenkopu. Toliko glede pričevanj. Zdaj bi moral pojasniti samo še razloge, ki upravičujejo tako izjemen uspeh. Tega nikakor ne znam storiti. Napisal sem druge knjige, ki so se mi zdele bolj pametne, knjige, ki so se mi zdele bolj zabavne. Vendar se me bralci vztrajno spominjajo kot avtorja Treh mož v čolnu (da o psu niti ne govorimo). Nekateri kritiki so trdili, da je uspeh te knjige pri ljudeh posledica njene preproščine in popolnega pomanjkanja humorja; vendar je zdaj že jasno, da tak odgovor ne razrešuje uganke. Slaba umetnost lahko doživi uspeh v določenem času in pri omejenem krogu ljudi; vendar se ta krog potem ne širi skoraj pol stoletja. Prišel sem do sklepa, da si lahko štejem v dobro, da sem napisal to knjigo, pa naj bo razlaga kakršnakoli že. To se pravi, če sem jo napisal. Zakaj res se skoraj ne spominjam, da sem jo. Spominjam se samo, da sem se počutil zelo mladega in bedasto zadovoljnega s samim sabo iz razlogov, ki zadevajo samo mene. Bilo je poletje in London je poleti tako lep. Ležal je pod mojim oknom kakor pravljično mesto, zastrto z zlato meglico, zakaj delal sem v sobi visoko gori nad dimniki; ponoči pa so luči sijale daleč pod mano, da sem gledal dol kakor v Aladinovo jamo z dragulji. V tistih poletnih mesecih sem napisal to knjigo; menda je bilo to edino, kar sem lahko počel.