genetski odtisi (DNK-odtisi), analiza dednostnih informacij iz vzorca krvi ali kakšnega drugega majhnega vzorca snovi neznane osebe, ki pomaga pri identifikaciji te osebe. Metodo je leta 1984 prvič predlagal Alec Jeffreys z univerze v Leicestru, Velika Britanija. Vsak posameznik ima edinstven komplet DNK; enako DNK imata samo enojajčna dvojčka. Jeffreys je ugotovil, da se določen odsek *DNK mnogokrat ponavlja in se med posamezniki, ki si niso v sorodu, močno razlikuje. Pri genetskih odtisih DNK ekstrahirajo iz vzorca telesne tekočine ali tkiva in jo z restrikcijskimi endonukleazami, encimi, ki verigo DNK presekajo na določenih točkah, razgradijo v odseke (fragmente). Dolžina, število in različnost nastalih odsekov DNK so za vsakega posameznika edinstveni. Tej mešanici fragmentov DNK dodajo genetsko sondo, radioaktivno 'markersko' ('označevalsko') molekulo, ki se pripne na točno določen gen. Odseke nato z elektroforezo (glej *kromatografija) ločijo v pasove različnih molekulskih mas, nastali vzorec pasov pa slikajo z rentgenskim filmom. Vsak odsek, na katerega je pripeta genetska sonda, se na filmu vidi kot temen pas. Ljudje imamo navadno po dve kopiji vsakega gena, zato se v prisotnosti označenega gena pokažeta dva pasova. Postopek navadno štirikrat ponovijo z različnimi genetskimi sondami, tako da nastane genotip z osmimi pasovi. Možnost, da bi imela dva posameznika, ki si nista v sorodu, enak osempasovni genotip, je od nekaj sto tisoč do več milijonov proti ena. Pri sporih glede očetovstva primerjajo genotip domnevnega očeta z genotipom otroka. Posamezniki, ki so si v bližnjem sorodstvu, imajo podobne vzorce, vzorci tistih, ki si niso v sorodu, pa se močno razlikujejo. Metoda se na široko uporablja tudi pri imigracijskih sporih za ugotavljanje, ali sta si dva človeka v sorodu. V sodni medicini se uporablja za ugotavljanje identitete posameznikov iz vzorca krvi ali semena, čeprav nekateri dvomijo o zanesljivosti sodnomedicinskih dokazov, ki temeljijo le na tej tehniki.