Kot že rečeno, najdemo v filmu Pijani od oblasti vse omenjene prvine, hkrati pa ta politična srhljivka z elementi črne komedije kaže družbenokritične ambicije, kakršnih doslej pri Chabrolu nismo bili vajeni, saj se loteva korupcije v krogih velike buržoazije in visoke politike ter se pri tem opira na gospodarski škandal z naftnim koncernom Elf Aquitaine, ki je pred leti pretresel Francijo in dobršen del Evrope. Ampak te ambicije ostanejo bolj v zametku, kajti pripoved o odločni, samozavestni, nepodkupljivi in nepopustljivi preiskovalni sodnici z nadvse zgovornim imenom Jeanne Charmant–Killman (Isabelle Huppert), ki neusmiljeno obdeluje podkupljive gospodarstvenike in politike ter skuša razkriti širše ozadje njihovih umazanih poslov, kmalu zdrsne v intimnejše vode. Najprej se usmeri na samosvoj odnos med zajedljivo Jeanne in njeno glavno "žrtvijo", predsednikom uprave preiskovane korporacije (François Berléand), ki ju druži – ne da bi se kajpada tega zavedala – predvsem okoliščina, da sta oba zgolj marioneti v igri interesov velikega kapitala in visoke politike, nato pa se posveti predvsem zasebni usodi glavne junakinje, vse očitneje prevzeti od moči, ki ji jo daje njen, (kakor se izkaže) ne preveč zanesljiv položaj. Bolj ko Jeanne uživa v erotiki oblasti, manj ji je do konkretnega seksa v domači postelji, prizadevneje ko koplje po škandaloznih malverzacijah družbene elite, bolj ji razpada že tako skromno privatno življenje. In prav v uprizarjanju osebne drame junakinje je Chabrol najmočnejši, vse drugo postopoma odrine v ozadje. Čeprav je pripoved posneta dokaj konvencionalno in deluje mestoma celo nekoliko dolgovezno, se vse skupaj vendarle odvija na zgledni obrtni ravni, k čemur nemalo prispeva tudi posrečena igralska zasedba.