avest odrešenosti po Kristusovi ljubezni, ki jo vsaka evharistična daritev goji v vernikih in zlasti v duhovnikih, mora vzbuditi zaupljivo prepuščanje Kristusu, ki je dal svoje življenje za nas. Vera v Gospoda in sprejetje njegovega daru vodita do izročitve Njemu. Če se to uresniči, poklicani rad zapusti vse in vstopi v šolo Božjega Učitelja. Takrat se začne rodoviten dialog med Bogom in človekom, skrivnostno srečanje med Božjo ljubeznijo, ki kliče, in človekovo svobodo, ki ljubeznivo odgovarja, medtem ko v svoji duši posluša odmev Jezusovih besed: “Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane” (Jn 15,16). Ljubezenski splet med Božjo pobudo in človeškim odgovorom je na občudovanja vreden način prisoten tudi v poklicanosti k posvečenemu življenju. Drugi vatikanski cerkveni zbor (1962-1965) poudarja: “Evangeljski sveti Bogu posvečene čistosti, uboštva in pokorščine so utemeljeni v Gospodovih besedah in zgledih. Priporočajo jih apostoli in cerkveni očetje, kakor tudi učitelji in pastirji Cerkve. Evangeljski sveti so Božji dar, ki ga je Cerkev prejela od svojega Gospoda in ga z njegovo milostjo vedno ohranja”. Na Jezusa, ki je vzor popolne in zaupljive pripadnosti Očetu, se mora ozirati sleherna posvečena oseba. Številni možje in žene, ki jih je vse od prvih stoletij krščanstva privlačil Jezus, so zapustili družino, imetje, gmotno bogastvo in vse, kar je v človeškem smislu zaželeno, da bi velikodušno hodili za Kristusom in brezkompromisno živeli evangelij, ki je zanje postal šola svetosti. Tudi danes hodijo mnogi po zahtevni poti evangeljske popolnosti in uresničujejo svojo poklicanost z izpovedovanjem evangeljskih svetov. Pričevanje teh naših bratov in sester po samostanih kontemplativnega življenja, kakor tudi po ustanovah in kongregacijah apostolskega življenja, Božje ljudstvo spominja na “tisto skrivnost